BRICS

Medtem ko se večina ljudi v Sloveniji ukvarja s posledicami poročila Komisije za prepričevanje korupcije, ne da bi poročila sploh prebrala, in se politična populistična elita popolnoma netrezno in neresno odziva na dokument, ki bi moral biti le začetek za sodno razpravo, če obstajajo resnejši sumi kaznivega dejanja (govorim v bran obema dvema "obtožencema"!), gre svet naprej. Mi se ukvarjamo z mišmi in sami sebi kopljemo jamo, karavana slonov pa nadaljuje svoj pohod in gre mimo nas. Na oddaji prvega programa je bilo na primer veliko govorjenja o deželah BRICS, o katerih so imeli pred mesci polna usta tudi naši poslanci. Dežele oziroma skupnost BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška repulika), ki naj bi predstavljale svetlo prihodnost mednarodnega gospodarskega in političnega sistema, sploh ne obstajajo več. Njihov potencial se je začel opažati pred leti, ko se je po padcu Berlinskega zidu iskala nova ureditev mednarodnih odnosov. Po smrti Sovjetske zveze so ZDA dejansko ostale edina velesila na svetu brez konkurence in protiuteži. Od tistega trenutka vsi analitiki in voditelji živijo v histeričnem iskanju potencialnega nasprotnika. Zaradi takšnega istočasno realnega in psiholškega občutka pomanjkanja so se pred leti pojavile dežele BRICS, ki so si izborile poseben prostor v politiki zaradi lastne gospodarske rasti znotraj zadnje pozitivne konjukture in zaradi prepisane potecialne moči. Prišle so tako daleč, da so bile povabljene na sestanke velikih držav. G8 se glede na teme še danes sestavlja kot G20, torej dvajset najpomembneših držav na svetu, ki bi lahko upravljale bistvena vprašanja za človeštvo. Dežele BRICS, čeprav jih vsi obravnavamo z določeno stopnjo naklonjenosti, v resnici ne obstajajo. Brazilja ima lastne interese. Indija je prišla sama do izraza v zadnjih letih zaradi zahodne podpore, kot protiutež Kitajski. Rusija želi biti samosvoja sila, Južnoafriška republika lahko igra določeno vlogo le v Afriki – ki je periferija mednarodnih odnosov –, Kitajska pa je dozorela in šla po svoje! Kitajska postaja gigant in končno analitiki v ZDA dobivajo tako močno zaželenega "nasprotnika". Peking in Moskva ne potrebujeta sistema BRICS, preostali, čisto vsi, pa potrebujejo ali Washington ali Peking in delno Moskvo. Sistem se počasi refokusira in spet postaja bipolaren. Je to dejstvo, kateremu se ne moremo izogniti? Ni. Dejansko vse nas politiki prisiljo gledati skozi očala Američanov, ki potrebujejo eno veliko konkurenčno velesilo, vendar je delna težava strokovnjakov čez veliko lužo, da so odgovorni ljudje, ki vodijo najpomembnejša raziskovalna središča, in svetovalci izoblikovani v času hladne vojne in samodejno gledajo na svet s smernicami in pogledi, ki so bili izredno primerni ali celo učinkoviti v času konfrontacije z ZSSR-jem, niso pa pisani na kožo kitajski kulturi. Najvplivnejše analitično središče, ki deluje znotraj ministrstva za obrambo ZDA, se imenuje ONA. Na čelu sedi gospod Adrew Marshall, ki ima dvaindevedeset let in že desetletja pripravlja vojaške in zunanjepolitične strategije v Washingtonu. Še noben predsednik ZDA ga ni zamenjal.

Malo zaradi spoštovanja, malo zaradi ogromno političnih prijateljev in malo zaradi velikega vojaškega lobija, ki za lastno delovanje potrebuje, nujno potrebuje, jasnega sovražnika. Po koncu hladne vojne je gospod Marshall doživljal najslabše delovne trenutke. Moral je analizirati in iskati možnosti nastajanja sovražnikov. In zdaj ko vidijo Kitajsko na obzorju, se psihodrama počasi končuje. Države BRICS so se že spoprijaznile z dejstvom, da lahko odigrajo samo vlogo druge violine na svetovnem odru. Kitajska seveda bo imela in ima potencial, da postane prva skupaj z ZDA, vendar to še zdaleč ne pomeni, da bi moralo biti to napeto in težavno. Evropa še vedno ostaja najmočnejše gospodarsko območje. Na nas so vezane vse celine, tako v izvozu kot v uvozu. Razmislimo, kako se dejansko želimo sami pozicionirati v igro. Mi nismo ena od dežel BRICS. BRICS je izmišljotina. Mi pa obstajamo.