Menjajoči se selektorji in ostajajoči problemi

Pred tremi leti po svetovnem prvenstvu v Španiji sem natipkal, da Sloveniji manjkajo centimetri, lani po svetovnem prvenstvu v Katarju sem pičlo energijsko vrednost Slovencev na zadnji tekmi zavil v besedno zvezo prazne baterije. In glej, obe težavi sta prisotni tudi tukaj in zdaj. Slovenski rokometaši na zadnji tekmi evropskega prvenstva, ki jih je poslala domov, proti – spet! – Nemčiji v (naj)večjem delu niso delovali energično, brezkompromisno, čvrsto, odločno.

V nasprotju s prvimi desetimi minutami ali še posebej tekmo s Španijo niso bili skupek vseh tistih lastnosti, ki se združujejo pod krovno organizacijo besedne zveze "na glavo". Ne glede na to, da je ekipa napredovala v obrambi.

Pogrešanje strelov in strelcev od daleč je bilo tako ali tako mantra vsega prvenstva s pripravljalnim obdobjem vred. Dobro, da zadeneš z okolice devetih metrov, ne potrebuješ nujno dvesto in še nekaj centimetrov. Je pač treba prilagoditi igro. Selektor ni isti kot v Španiji in Katarju, težavi pa sta še vedno tu. Igralcev si ne moreš izmisliti.

In vsa odgovornost preprosto ne more biti na Borutu Mačkovšku, ne glede na njegov igralski in splošni značaj. Opazno je, da je njegova samozavest nekje pri njegovih gležnjih. Nekdo ali nekaj mu jo mora povrniti. Več kot očitna je bila njegova radost, ko je proti Španiji zabil prvi gol na prvenstvu, zaupanja vase pa to ni prav zelo pognalo kvišku.

Strah je bil na zadnji tekmi z Nemčijo skoraj otipljiv. Zunanji igralci si niso upali sprožiti, krilni pa ne skočiti v šestmetrski prostor, čeprav so imeli kar dostikrat priložnost za to. Tudi izkušenim igralcem so žoge polzele iz rok. Ob tem sem se spomnil na Vujovićevo izjavo pred prvo tekmo, da imajo debitanti večjo tremo pred njim kot pred Švedi. Je res mogoče, da jim je roke zvezalo strahospoštovanje do selektorja?

Res je, da bi nekaj teh lastnosti Sloveniji lahko dodala poškodovana Jure Dolenec in Klemen Cehte. Nikoli ne bomo vedeli, koliko bi pomagala ekipi in kako drugače bi (od)igrali ob njiju drugi. Morda bi bilo drugače, če bi bil Dean Bombač zdrav. Če, če, če …

Iz 14. mesta na prvenstvu ne bi delal drame. Dejstvo je, da si po zelo dobrem drugem polčasu s Švedsko in veliki točki proti Španiji nikakor nisem predstavljal take tekme proti Nemčiji. A se je pač zgodila, časovnega stroja pa nimamo. Verjamem, da je igralcem najhuje. Ta hip ni čas za revolucije in značilno slovensko črno-belo miselnost.

Ne glede na ne vselej maksimalno kompatibilnost selektorja z vsemi igralci in obratno je treba olimpijski ciklus ob temeljiti (samo)analizi vseh napak končati z najboljšimi. Pa naj bo to v kvalifikacijah ali – bog, daj – v Riu. A s "špansko", ne "nemško" igro.

In še to: če kdo, si "petko" za prvenstvo gotovo zaslužijo navijači, ki so bili poleg v dobrem in slabem.