Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matic Tomšič

Nedelja,
9. 7. 2017,
4.03

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,95

Natisni članek

atomska bomba jedrska fizika vesolje digizgodbe nedeljska znanost

Nedelja, 9. 7. 2017, 4.03

6 let, 6 mesecev

To je bil najgrozljivejši ognjemet v zgodovini človeštva

Matic Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,95

Na današnji dan pred 55 leti, 9. julija 1962, so Združene države Amerike približno 400 kilometrov nad površino Zemlje v imenu znanosti in malo tudi vojaškega šopirjenja sprožile najmočnejšo atmosfersko jedrsko eksplozijo do zdaj ter priredile strah zbujajočo svetlobno predstavo.

Devetega julija 1962 je bilo mogoče na vsem severnem Tihem oceanu opazovati najmogočnejši in tudi najbolj smrtonosen ognjemet vseh časov. Tole je prizor s Havajev, ki so od otoka, nad katerim je eksplodirala atomska bomba, oddaljeni skoraj 1.500 kilometrov. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Devetega julija 1962 je bilo mogoče na vsem severnem Tihem oceanu opazovati najmogočnejši in tudi najbolj smrtonosen ognjemet vseh časov. Tole je prizor s Havajev, ki so od otoka, nad katerim je eksplodirala atomska bomba, oddaljeni skoraj 1.500 kilometrov. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

James Van Allen

Ključna oseba najsilovitejše jedrske eksplozije v Zemljini atmosferi je bil ameriški fizik James Van Allen.  S pomembnim znanstvenim odkritjem je ameriški vojski namreč dal povod za bombardiranje neba.

James Van Allen je leta 1958 našel dokaze za obstoj pasov sevanja, ki obdajajo naš planet. Območij energetsko nabitih delcev (elektronov in protonov) okrog Zemlje se je pozneje prijelo ime Van Allenovi pasovi sevanja

James Van Allen (1914–2006) velja za pionirja znanstvenega raziskovanja Zemljine magnetosfere in človeka, ki se mu lahko zahvalimo za vse brezžične storitve (GPS, internet, televizija), ki jih visoko nad našimi glavami zagotavljajo sateliti. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons James Van Allen (1914–2006) velja za pionirja znanstvenega raziskovanja Zemljine magnetosfere in človeka, ki se mu lahko zahvalimo za vse brezžične storitve (GPS, internet, televizija), ki jih visoko nad našimi glavami zagotavljajo sateliti. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Ker je Van Allen do svojega dognanja prišel v dobi vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo, je znanstvenike začelo skrbeti, da bodo pasovi sevanja, ki so na oddaljenosti od 500 do 58 tisoč kilometrov od Zemljine površine, ogrozili nadaljnje vesoljske misije. Resno so začeli razmišljati o možnosti uničenja ali pa vsaj oslabljenja sevanja Van Allenovih pasov.

Shema Van Allenovih pasov sevanja. Kjer so obarvani rdeče-oranžno, je sevanje najmočnejše.  | Foto: NASA Shema Van Allenovih pasov sevanja. Kjer so obarvani rdeče-oranžno, je sevanje najmočnejše. Foto: NASA

Van Allen se je še na isti dan, ko je svoje odkritje predstavil širši javnosti, to je bilo 1. maja 1958, v največji tajnosti z ameriškimi oboroženimi silami tako dogovoril, da bodo v poskusu omilitve sevanja Van Allenovih pasov visoko v Zemljini atmosferi razstrelili nekaj jedrskih bomb. 

V letu 1958 so Združene države Amerike nato izvedle šest atmosferskih jedrskih poskusov, a znanstveniki z rezultati niso bili zadovoljni, ker so bili testi opravljeni prenagljeno in površno. Za nameček so svoje atmosferske jedrske poskuse podobno neuspešno, vsaj z znanstvenega vidika, začeli izvajati še Sovjeti.

V ZDA so se zato odločili, da bo treba iti še višje ter počiti še močneje in tako se je rodil projekt Starfish Prime

Nad Zemljo je počilo stokrat močneje kot v Hirošimi

Projekt Starfish Prime je bil uresničen 9. julija 1962 ob približno 11. uri zvečer po havajskem času, ko je z otoka Johnston sredi Tihega oceana pod nebo poletela nosila raketa Thor, ki je s seboj nosila vodikovo jedrsko bombo. Ta je eksplodirala 13 minut po vzletu na višini približno 400 kilometrov nad površino Zemlje.

Moč eksplozije je bila pozneje ocenjena na 1,45 megatone, kar je skoraj stokrat toliko kot moč eksplozije atomske bombe nad Hirošimo leta 1945. Tale prizor je na havajskem otoku Maui nastal nekaj sekund po eksploziji. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Moč eksplozije je bila pozneje ocenjena na 1,45 megatone, kar je skoraj stokrat toliko kot moč eksplozije atomske bombe nad Hirošimo leta 1945. Tale prizor je na havajskem otoku Maui nastal nekaj sekund po eksploziji. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Sredi Tihega oceana se je noč v trenutku eksplozije spremenila v dan. Ognjena krogla je nebo razsvetlila ne le nad 1.500 kilometrov oddaljenim Honolulujem na Havajih, temveč tudi nad otočjem Fidži, ki je od otoka Johnston oddaljeno skoraj tri tisoč kilometrov. 

Eksplozija je bila močnejša, kot so sprva predvideli znanstveniki. Pulz elektromagnetnega valovanja, ki ga je sprožila atomska bomba, je močno poškodoval električno infrastrukturo na Havajih in nekaterih drugih otočjih. Tole je pogled na ognjeno kroglo, ki je nastala takoj po eksploziji atomske bombe, iz havajskega Honoluluja. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Eksplozija je bila močnejša, kot so sprva predvideli znanstveniki. Pulz elektromagnetnega valovanja, ki ga je sprožila atomska bomba, je močno poškodoval električno infrastrukturo na Havajih in nekaterih drugih otočjih. Tole je pogled na ognjeno kroglo, ki je nastala takoj po eksploziji atomske bombe, iz havajskega Honoluluja. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Radioaktivno sevanje, ki je nad Zemljo ostalo po eksploziji, je medtem v naslednjih mesecih pokvarilo nekaj satelitov, med drugim tudi prvi telekomunikacijski satelit Telstar, ki je v orbito poletel manj kot en dan po testu Starfish Prime, 10. julija 1962.

Silovita eksplozija atomske bombe nad Tihim oceanom je botrovala tudi nastanku umetnih auror. Čeprav so to najprej zanikali, se je izkazalo, da so jih znanstveniki pričakovali, saj je to nekdo izdal lastnikom hotelov na Havajih, ki so ob eksploziji na strehah organizirali "atomske" zabave. Tole je (slaba) fotografija umetne aurore. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Silovita eksplozija atomske bombe nad Tihim oceanom je botrovala tudi nastanku umetnih auror. Čeprav so to najprej zanikali, se je izkazalo, da so jih znanstveniki pričakovali, saj je to nekdo izdal lastnikom hotelov na Havajih, ki so ob eksploziji na strehah organizirali "atomske" zabave. Tole je (slaba) fotografija umetne aurore. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Sovjeti so se zgražali, a niso pometli pred lastnim pragom

ZDA so bile zaradi najmočnejšega jedrskega poskusu v atmosferi, ki znanstvenikom še vedno ni dal želenega rezultata, vidnega človeškega spreminjanja Van Allenovega pasu, deležne številnih kritik mednarodne skupnosti. 

Še pred 9. julijem 1962 so zoper napovedano eksplozijo protestirali ljudje v Tokiu, Londonu in, zanimivo, tudi Moskvi, pa čeprav je Sovjetska zveza tudi sama izvajala atmosferske poskuse z jedrskim orožjem. Sovjetski kritiki v časopisu Izvestia so Američane kljub temu oklicali za "atomske vojne hujskače", ki jim je vseeno za milijone nedolžnih življenj.

Sovjeti so medtem pozabili omeniti, da so samo osem mesecev prej na otočju Nova Zemlja v Arktičnem oceanu sprožili najmočnejše atomsko orožje vseh časov, kar 50-megatonsko carsko bombo. Kliknite na fotografijo za zgodbo. | Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Sovjeti so medtem pozabili omeniti, da so samo osem mesecev prej na otočju Nova Zemlja v Arktičnem oceanu sprožili najmočnejše atomsko orožje vseh časov, kar 50-megatonsko carsko bombo. Kliknite na fotografijo za zgodbo. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Konec preizkušanja jedrskega orožja v atmosferi

Tako Združene države Amerike kot Sovjetska zveza so svoja zadnja preizkusa atomskih bomb visoko nad glavami Zemljanov opravile 1. novembra 1962.

To je bil hkrati tudi datum, ko je Sovjetska zveza začela odstranjevati jedrske rakete na Kubi, ki so nekaj tednov prej pomagale zakuhati kubansko raketno krizo. Svet je se v tem obdobju zelo približal globalnemu jedrskemu spopadu, ki bi bil najverjetneje enako uničujoč za vse udeležence, zato sta Zahod in Vzhod sklenila pakt o omejitvi preizkusov jedrskega orožja. 

Predsednik ZDA John F. Kennedy (desno) in sovjetski premier Nikita Hruščov (levo) sta pakt podpisala 25. julija 1963, med drugim pa je vseboval klavzulo, da ne Sovjetska zveza ne ZDA visoko nad Zemljo ne smejo več pokati z atomskimi bombami. | Foto: Reuters Predsednik ZDA John F. Kennedy (desno) in sovjetski premier Nikita Hruščov (levo) sta pakt podpisala 25. julija 1963, med drugim pa je vseboval klavzulo, da ne Sovjetska zveza ne ZDA visoko nad Zemljo ne smejo več pokati z atomskimi bombami. Foto: Reuters

Dirka za osvajanje vesolja je tudi po dogovoru med Kennedyjem in Hruščovom ohranila visoko intenzivnost, se je pa precej upočasnila tekma med SZ in ZDA v oboroževanju. 

Viri: NPR, Discover Magazine, Los Alamos


Preberite tudi:

Atomski človek: Kako je preživel smrtonosno nesrečo, ne ve nihče

Ne spreglejte