Sobota, 20. 7. 2019, 19.50
4 leta, 9 mesecev
Skrivnost prvega obiska Lune, o kateri so ZDA molčale kar 30 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
28
Od leve proti desni: Neil Armstrong, Michael Collins in Edwin "Buzz" Aldrin. To so astronavti misije Apollo 11, ki je na Luno postavila prvega človeka. Aldrin in Collins sta še vedno živa, Armstrong pa je umrl leta 2012.
Pred natanko 50 leti včeraj po ameriškem oziroma danes po našem času je na Luno stopil prvi človek. Podvig ZDA, katerega obraz je s kultno izjavo "Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo" postal astronavt Neil Armstrong, velja za morda celo največji znanstveni dosežek 20. stoletja. A Američani so bili povsem pripravljeni tudi na možnost, da astronavti misije Apollo 11 postanejo tragični junaki. Ker bi lahko šlo narobe ogromno različnih stvari, je imel takratni predsednik ZDA Richard Nixon pripravljen poseben žalni govor, za katerega je svet izvedel šele 30 let po zgodovinskem pristanku na Luni.
"Stojim na najnižji prečki lestve. Nožice pristajalnega modula so se v površje Lune pogreznile za zgolj nekaj centimetrov. Površje sicer prekriva zelo fin material, skoraj tak je kot puder. Zdaj bom stopil s pristajalnega modula. TO JE MAJHEN KORAK ZA ČLOVEKA, A VELIK SKOK ZA ČLOVEŠTVO," lahko slišimo v zgornjem videoposnetku.
16. julij 1969: raketa Saturn V je v vesolje odpeljala Neila Armstronga, Buzza Aldrina in Michaela Collinsa. Do danes Saturn V ostaja edina nosilna raketa, ki je astronavte odpeljala dlje kot le do nizke Zemljine orbite.
To so bile besede Neila Armstronga tik pred prvim stikom njegovega stopala s površino Lune in takoj po njem. Dvajsetega julija 1969 ob 22.56 po univerzalnem koordiniranem času (UTC) oziroma 21. julija ob približno 3. uri zjutraj po našem času je Armstrong postal prvi človek, ki je stopil na drugo vesoljsko telo.
Devetnajst minut pozneje se mu je na površju Lune, natančneje na območju, ki se imenuje Morje tišine, pridružil še astronavt Edwin Aldrin, ki je bolj znan po vzdevku Buzz.
Čeprav je naziv prvega človeka na Luni odnesel Neil Armstrong, je astronavt v večini prizorov prvega človeškega obiska Lune, ki so se bolj vtisnili v kolektivno zavest ljudi, pravzaprav Buzz Aldrin. V dveh urah in pol raziskovanja površja Lune je večino fotografij namreč posnel Armstrong, kar pomeni, da se je na Aldrin znašel na veliko več fotografijah kot on. Na tej sta sicer vidna oba astronavta, v Aldrinovem vizirju se namreč vidi odsev Armstronga.
V pristajalni modul sta se vrnila po dveh urah in 36 minutah, v tem obdobju pa sta nabrala za več kot 20 kilogramov vzorcev lunarnega kamenja, posnela več sto fotografij, opravila nekaj preprostih znanstvenih poskusov in v površje Lune zasadila ameriško zastavo.
Zastava takole zapičena v Lunina tla ni ostala dolgo. Ob odhodu astronavtov jo je namreč prevrnil izpuh lunarnega modula. Eden od dejavnikov, ki je povzročil to nevšečnost, je bila sicer tudi nezmožnost Armstronga in Aldrina, da bi drog zastave zapičila globlje od 20 centimetrov.
Armstrong in Aldrin sta se po odhodu z Lune združila z matičnim plovilom (tako imenovanim nadzornim modulom ali CSM), ki ga je upravljal tretji astronavt misije Apollo 11 Michael Collins. Štiriindvajsetega julija, osem dni po odhodu v vesolje z nosilno raketo Saturn V, so uspešno pristali v Tihem oceanu.
Prvi koraki po Luni, pomenki astronavtov in razvijanje zastave:
Neil Armstrong je tik pred prvim korakom na Luno o tem, kako fin je pesek, govoril z razlogom
Ameriške znanstvenike je pred prvim človeškim pohodom po Luni resno skrbelo, da njeno površje sestavlja tako fin pesek, da bo ob poskusu pristanka pogoltnil lunarni modul in ugonobil astronavta v njem oziroma da se bo vanj pogreznil in ob tem umrl človek, ki bi dobil čast prvega koraka na Luni.
Odtis čevlja astronavta Buzza Aldrina v finem Luninem pesku.
Nasa ni želela tvegati življenj astronavtov in morebitne javne blamaže, zato so med letoma 1966 in 1968 v okviru programa Surveyor na površino Lune poslali sedem robotskih sond, s katerimi so proučili sestavo Lunine površine in ocenili varnost pristanka plovila s človeško posadko.
Surveyor je bil za Naso sicer prelomen prav tako kot Apollo, saj so v okviru programa namreč izvedli prvi ameriški pristanek na Luni. Čisto prvi so na Luni mehko, kar pomeni, da niso razbili pristajalnega modula oziroma se v Luno preprosto zaleteli, štiri mesece pred Surveyorjem 1 pristali Sovjeti. Na fotografiji je astronavt misije Apollo 12 Pete Conrad ob Surveyorju 3, ki je na Luni pristal dve leti prej.
Pesek sicer še zdaleč ni bil edina velika skrb odgovornih za misijo Apollo 11.
Zakaj so izbrali Neila Armstronga, ne Buzza Aldrina
Pri izboru astronavtov za misijo Apollo 11 je bilo eno od ključnih vprašanj, kdo bo prvi stopil na Luno: Armstrong ali Aldrin?
Drugi je pri vodstvu misije v slogu vojaških pilotov, eden od njih je bil pred delom za Naso tudi sam, močno lobiral zase, a so se pri Nasi nazadnje odločili za Armstronga. Uradna razlaga te odločitve je bila, da Armstrong v pristajalnem modulu sedi bližje izhodni loputi.
Neuradno je bil Armstrong primernejša izbira zaradi umirjenosti in čustvene trdnosti. Ti osebnostni lastnosti je dokazal v desetletjih po pristanku na Luni, saj se je zdelo, da mu teža tako velikega dosežka nikoli ni prišla do živega oziroma ni bistveno vplivala na njegovo vedenje. O Armstrongovem zasebnem življenju je javnost vedela zelo malo, zavrnil je tudi večino prošenj za intervjuje.
Buzz Aldrin (levo) in Neil Armstrong (desno). Čeprav je čast biti prvi človek na Luni dobil Armstrong, ne Aldrin, je bila raven profesionalizma med astronavti tako velika, da Edwin Neilu tega nikoli ni zameril.
Buzz Aldrin se je po odhodu iz Nase po drugi strani medtem dolgo boril z alkoholizmom in depresijo. Po koncu programa Apollo je postal tudi kritik Nase, ki ni nadaljevala osvajanja vesolja, še posebej ga je motilo, da Nasa ni načrtovala človeške misije na Mars.
Astronavte so po prihodu na Zemljo za tri tedne strpali v karantensko komoro
Čeprav so znanstveniki menili, da skoraj ni možnosti, da bodo prvi ljudje na Luni naleteli na neznane življenjske oblike, je bilo Naso morebitne kontaminacije zemeljske biologije z nezemeljskimi patogeni preveč strah, da bi lahko sprejela takšno tveganje.
Po tem, ko so Armstrong, Aldrin in Collins 24. julija pristali v Tihem oceanu, so bili nemudoma napoteni v karanteno, kjer so na opazovanju preživeli 21 dni.
Takoj po začetku bivanja v karanteni na letalonosilki USS Hornet, ki je astronavte "pobrala" v Tihem oceanu, jih je prišel pozdravit tudi takratni predsednik ZDA Richard Nixon.
Govor, ki ga javnost na srečo ni slišala nikoli
Naso in ameriško vlado je bilo zelo strah, da bi šlo med misijo Apollo 11 kaj kritično narobe. Še posebej so jih skrbele morebitne tehnične težave, ki bi povzročile strmoglavljenje astronavtov ali pa Armstrongu in Aldrinu preprečile odhod z Lune.
Zaradi tega je približno en mesec pred Armstrongovim prvim sprehodom po Luni nekdanji astronavt Frank Borman, sodeloval je pri misiji Apollo 8, ki je kot prva obletela Luno, poklical moža z imenom William Safire.
William Safire (levo) je leta 2006 prejel predsedniško medaljo svobode (okrog vratu mu jo je obesil takratni predsednik ZDA George Bush mlajši), najvišje odlikovanje, ki ga v ZDA lahko dobi civilist. Umrl je leta 2009.
Safire je bil novinar in pisatelj, ki je od leta 1968 delal v Beli hiši, med drugim je bil pisec govorov za takratnega predsednika ZDA Richarda Nixona.
Frank Borman je Safira opozoril na možnost, da posadki zgodovinske misije Apollo 11, ki je kot prva na Luno postavila človeka, spodleti in da astronavti pri tem umrejo.
Safire je upošteval Bormanov nasvet in za Nixona napisal govor, ki mu ga na srečo nikoli ni bilo treba prebrati. Čeprav tega ni omenil neposredno, je Safire v govoru namignil, da Armstrong in Aldrin ne moreta več vzleteti s površine Lune in da ju na njeni površini čaka smrt.
Preberite ves govor in protokol, ki bi sledil morebitni tragediji Apolla 11:
V PRIMERU KATASTROFE NA LUNI
Usoda je hotela, da bosta moža, ki sta se Luno odpravila raziskovat v miru, tam tudi ostala in počivala v miru.
Ta pogumna moža, Neil Amstrong in Buzz Aldrin, vesta, da morata opustiti vse upe na rešitev. A vesta tudi, da njuna žrtev prinaša človeštvu novo upanje.
Astronavt Michael Collins (v sredini), ki je pilotiral matično plovilo Columbia, je od Nase dobil ukaz, naj v primeru okvare na pristajalnem modulu, s katerim sta se Lune dotaknila Neil Armstrong (levo) in Buzz Aldrin (desno), odleti domov in ju pusti umreti.
Svoji življenji sta žrtvovala za najbolj plemenit cilj človeštva: iskanje resnice, razumevanja.
Za njima bodo žalovali njune družine in prijatelji; za njima bodo žalovali njuni sodržavljani; za njima bodo žalovali vsi ljudje sveta; za njima bo žalovala mati Zemlja, ki je dva svoja sinova poslala v neznano.
S svojim raziskovanjem sta ljudi na Zemlji pripeljala bolj skupaj; s svojo žrtvijo sta dodatno utrdila pojem bratstva.
V starih časih so ljudje pogledali v nebo in v ozvezdjih videli svoje junake. Danes delamo bolj ali manj enako, a naši junaki so pogumni možje iz mesa in krvi.
Neilu in Buzzu bodo sledili drugi, ki bodo zagotovo našli pot do doma. Človekove misije, da bi razumel neznano, namreč ne bo zlahka konec.
A ta dva moža sta bila prva in tako se ju bomo tudi vedno spominjali. Vsak človek, ki bo od zdaj naprej pogledal v Luno, bo namreč vedel, da je tam zgoraj delček sveta, kjer so doma ljudje.
PRED PREDSEDNIKOVO IZJAVO:
Predsednik osebno pokliče bodoči vdovi Armstronga in Aldrina.
PO IZJAVI PREDSEDNIKA, KO NASA DOKONČNO KONČA KOMUNIKACIJO Z ASTRONAVTOMA:
Duhovnik začne isto slovesnost kot pri vojaških pogrebih na morju. Duši astronavtov preda "najgloblji od globočin" in slovesnost konča z očenašem.
Skrbi Nase o tehničnih težavah, ki bi Neilu Armstrongu in Buzzu Aldrinu lahko preprečile odhod z Lunine površine, niso bile neupravičene. Aldrin je pred njunim poletom z Lune namreč po nesreči zlomil stikalo za zagon glavnega pogonskega sklopa, a mu ga je na srečo uspelo popraviti oziroma nadomestiti s pisalom.
Zgornjega govora Richardu Nixonu na srečo ni bilo treba prebrati in Bela hiša ga je pospravila v narodni arhiv ZDA, javnost pa je zanj izvedela šele trideset let po Apollu 11.
Namesto tega je Nixon astronavtoma, ki sta kot prva človeka hodila na Luni, s telefonskim klicem čestital že, ko sta bila še vedno na njenem površju. Nixon je ta telefonski klic pozneje opisal kot najpomembnejši, ki so ga kdaj opravili v Beli hiši:
Preberite tudi:
28