Četrtek, 27. 10. 2016, 4.00
6 let, 6 mesecev
Kaj se že skoraj 90 let dogaja v zapuščeni sobi na drugi strani sveta?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,85
1
Leta 1927 se je avstralski znanstvenik Thomas Parnell začel pripravljati na znanstveni poskus, ki mu v zgodovini človeštva ni enakega. Brez prekinitve namreč traja že 89 let. Za kaj gre in zakaj mu pravijo tudi najbolj dolgočasen znanstveni poskus vseh časov?
Thomas Parnell, profesor na univerzi v avstralskem mestu Brisbane, se je leta 1927 odločil dokazati, da je bitumen, osnovna sestavina asfalta, v resnici tekočina in ne trdna snov.
Bitumen je ena od oblik nafte. Videti je kot kamen ali naftni kristal, a je v resnici zelo zelo viskozna nafta. Viskoznost je lastnost tekočine – bolj ko je tekočina viskozna, gostejša je in počasneje teče. Znanost bitumen prišteva med smole.
Vsega tega leta 1927 še niso vedeli. Bitumen je na ogled in otip namreč trden, če po njem udariš s kladivom, se bo raztreščil na manjše koščke. A Parnell je bil prepričan, da bitumen teče, pa čeprav zelo počasi. Zasnoval je znanstveni poskus, ki bi to dokazal.
Tri leta priprav in še osem let čakanja na prvi rezultat
Parnell je pripravil lijak z zapečatenim ozkim delom (grlom) in vanj posadil kos bitumna. Nato je počakal tri leta, da se je bitumen posedel in zapolnil dno lijaka, ter oktobra 1930 odrezal konec grla lijaka.
Tole je bitumen. Čeprav ni videti tako, je tekočina, a zelo viskozna – vzorec, ki ga je pri poskusu uporabil znanstvenik Parnell, je okrog 230-milijardkrat bolj viskozen od vode.
Trajalo je kar osem let, do decembra 1938, da je v čašo pod lijakom padla prva kaplja bitumna. Na naslednjo je Parnell čakal še nadaljnjih osem let, do februarja 1947. Tretje kaplje ni videl, zgodila se je aprila 1954, saj je septembra 1948 umrl. Star je bil 67 let.
Do danes je kapnilo devetkrat, kapljalo bo vsaj še sto let
Bitumen je skozi grlo lijaka zlezel in se od matičnega skupka odcepil še šestkrat – v letih 1962, 1970, 1979, 1988, 2000 in 2014.
Povprečen čas, potreben za odcepitev ene kaplje bitumna, se je po letu 1988 z okrog osem do devet podaljšal na več kot 12 let. Razlog za to je klimatska naprava, nameščena v prostor, kjer poteka preizkus. Klimatska naprava znižuje temperaturo prostora in s tem povečuje viskoznost bitumna. | Foto: Univerza Queensland
Do zdaj zadnja, deveta kaplja, je bila nesreča, saj se je bitumen med zelo počasnim lezenjem iz lijaka odlomil, ko so ga znanstveniki po nesreči sunili med menjavo čaše. Ta je bila že napol polna bitumna, deveta kaplja se je že dotikala osme.
Zdajšnji skrbniki poskusa ocenjujejo, da je v lijaku ostalo še dovolj bitumna za naslednjih sto let.
Ločitve kaplje od lijaka ni videl še nihče, morda bo uspelo vam
Razen devete kaplje, ki so jo znanstveniki odlomili po nesreči, ni padca kaplje bitumna videl še nihče. Pred novembrom 2000, ko je padla osma kaplja, so v prostor, kjer poteka poskus, sicer namestili kamero, a je imela ravno v času zelo redkega pojava tehnične težave in ni delovala.
Thomas Parnell je leta 2005 posthumno prejel Nobelovo Ig nagrado, ki je namenjena počastitvi nenavadnih znanstvenih dosežkov. Projekt, ki ga je Parnell začel leta 1927, je sicer tudi nosilec Guinnessovega rekorda za najdlje časa trajajoči neprekinjeni znanstveni poskus.
Potek poskusa lahko prek spleta na povezavi thetenthwatch.com (na prvi strani kliknite na Skip to live feed, Preskoči na neposredni prenos) v živo spremlja vsak. Deseta kaplja je trenutno sicer še daleč od padca, ta se najverjetneje ne bo zgodil pred letom 2025.
1