Nedelja, 11. 10. 2020, 19.23
3 leta, 6 mesecev
Neizogibna grožnja enemu najlepših krajev na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,74
7
Geiranger je eno najbolj prometnih pristanišč na Norveškem. Na vrhuncu turistične sezone med majem in septembrom ga obišče tudi do dvesto križark z več tisoč potniki.
V slikoviti vasi Geiranger na Norveškem bodo nekoč zatulile sirene. To se bo zgodilo ob uresničitvi apokaliptičnega scenarija, na katerega geologi opozarjajo že desetletja - razpokana gora Akerneset bo popustila in se zrušila v fjord. Nastal bo več deset metrov visok cunami, ki bo najverjetneje uničil vsaj dva kraja ob obali fjorda. Takšen potek dogodkov ni zgolj teorija, temveč je le vprašanje časa.
Geiranger, ki leži na koncu istoimenskega fjorda, je eden turistično najbolj obleganih krajev na Norveškem. V vas, ki ima sicer le 250 prebivalcev, se letno zgrne več sto tisoč ljudi, ki tja zvečine pridejo na eni od luksuznih križark.
Na Norveškem verjetno ni turističnega vodiča, ki obiskovalcem Geirangerja med plovbo do vasi ne bi povedal za turobno napoved prihodnosti in s prstom pokazal na goro Akerneset, ki se dviguje neposredno iz fjorda.
Geiranger je zaradi spektakularnosti okoliške narave revija Lonely Planet pred leti imenovala za najboljšo turistično destinacijo v Skandinaviji, UNESCO pa ji je leta 2005 podelil status posebne svetovne dediščine.
Norveški in svetovni znanstveniki namreč že dolgo napovedujejo, da se bo v fjordu Geiranger pripetila naravna katastrofa bibličnih razsežnosti. Lahko se zgodi jutri, lahko čez 100, lahko čez 1.000 let.
Na gori Akerneset so pred desetletji namreč odkrili sistem skalnatih razpok, ki niso le površinske, temveč segajo globoko v goro.
Glavna razpoka na gori Akerneset. Levo spodaj je na pobočju gore vidna slavna srednjeveška fjordska kmetija Me-Åkernes, ki so jo zadnji prebivalci zaradi nevarnosti skalnih plazov in ne nazadnje tudi zaradi zrušenja gore v fjord zapustili leta 1958.
Najdaljša in največja razpoka, poimenovali so jo Åknesremna, je dolga več kot 600 metrov. Začne se na nadmorski višini približno 900 metrov in se po diagonali spušča proti vznožju gore.
Åknesremna se širi - vsako leto v povprečju za tri centimetre - in s tem dokazuje, da gora ne miruje.
Da bi bili kar najbolje pripravljeni na potencialno katastrofo, Norvežani na goro Akerneset redno pošiljajo znanstvene odprave, da spremljajo morebitna tveganja, v mestu Stranda na drugi, manj ogroženi strani fjorda, pa so ustanovili tudi podjetje, ki 24 ur na dan nadzoruje seizmično aktivnost Akerneseta in je v stalni pripravljenosti glede evakuacijskih postopkov, če pride do najhujšega.
Zrušenje gore v fjord bi dvignilo megacunami
Samo vprašanje časa je še, kdaj bo gora popustila in se zrušila v fjord, opozarjajo znanstveniki. Najslabši možni scenarij predvideva sprožitev zemeljskega plazu, pri katerem bi v fjord padlo od 50 pa do (po zadnjih ocenah) kar 100 milijonov kubičnih metrov materiala.
Odlomljen del gore bo izpodrinil vodo v fjordu in ustvaril megalomanski val oziroma cunami. Val bi kraj Geiranger dosegel v približno desetih minutah in ga najverjetneje povsem uničil. Še prej bi cunami odplaknil gori Akerneset bližje mesto Hellesylt.
Obkrožena črtica prikazuje približno lokacijo razpoke Åknesremna na gori Akerneset, številka dve vas Hellesylt, številka ena pa kraj Geiranger.
Mnenja znanstvenikov o višini cunamija so deljena. V splošnem sklepajo, da bi lahko Hellesylt dosegla tudi 85 metrov visoka vodna "pošast", med potovanjem do Geirangerja pa bi se cunami nekoliko umiril in bi bil visok "le še" 30 metrov.
Na prihod cunamija bodo prebivalce Geirangerja in Hellesylta opozorile sirene in jih pozvale k takojšni evakuaciji v okoliško hribovje.
O grožnji kraju Geiranger so leta 2015 na Norveškem posneli film z naslovom Val. Oglejte si prizor s cunamijem:
Norvežani še dobro pomnijo 7. april 1934
Norveška nevarnosti fjorda Geiranger se ne jemlje zlahka, saj je eno najhujših naravnih nesreč v državi v zadnjih sto letih povzročila prav skalnata gmota, ki je z gore zdrsnila v enega od fjordov.
7. aprila 1934 se je odlomil večji del gore Langhamaren in z velike višine padel v vode fjorda Tafjord. Na mestu velikanskega pljuska se je dvignil 62 metrov visok val. Ko je dosegel ta val obalne vasi, je bil še vedno visok, in sicer več kot deset metrov.
V krajih Fjøra, Tafjord in Sylte je umrlo več kot 40 ljudi, bolj nemirno gladino vode pa so zaradi cunamija opazili celo v drugih norveških fjordih, ki so bili oddaljeni tudi tisoč kilometrov.
Na stenah Tafjorda so še danes vidne posledice zemeljskega plazu, ki je leta 1934 povzročil uničujoč cunami.
Katastrofo v Tafjordu je povzročilo od 25- do 50-krat manj skalnatega materiala, kot ga lahko v primeru zdrsa na gori Akerneset zgrmi v fjord Geiranger, je pa res, da je ta v Tafjord padel z izredno velike višine (okrog 700 metrov), kar je botrovalo silovitosti cunamija.
Preberite tudi:
7