Kako je München pokazal sredinec Microsoftu

Skoraj polovica od dobrih 33 tisoč münchenskih javnih uslužbencev pri svojem delu uporablja osebne računalnike, na katerih niso nameščena Microsoftova Okna, temveč LiMux, platforma, zasnovana na eni od različic odprtokodnega operacijskega sistema Linux.

Menjava se ne more zgoditi čez noč Ker javno upravo Münchna sestavlja kar 22 organizacijskih enot, vsaka pa upravlja z lastno tehnološko infrastrukturo, je bilo maja 2003 ob enem prvih razpravljanj o projektu, ki je pozneje dobil ime LiMux, jasno, da bo postopek presedlanja na odprtokodno programsko opremo zapleten in dolgotrajen.

Münchenski mestni svet je takrat odločil, da mora alternativa Microsoftovim rešitvam vsebovati širok nabor aplikacij, omogočati združljivost s preostalimi platformami (Windows, Mac OS), redno prejemati posodobitve tudi za strojno opremo, delovati na starejših računalnikih in biti čim bolj preprosta za uporabo. Glavni in pravzaprav edini kandidat za migracijo je bil seveda odprtokodni operacijski sistem Linux.

Od Debiana do Open Offica in Ubunta Breme reorganizacije programske infrastrukture münchenske javne uprave je na svoja odprtokodna pleča leta 2006 najprej prevzel operacijski sistem Debian, ena od najbolj priljubljenih različic Linuxa. Občinski veljaki so za opravljanje pisarniških nalog vpregli tudi brezplačni paket programov OpenOffice in za združljivost z okoljem Linux predelali več kot 21 tisoč različnih obrazcev in makrov (samodejnih zaporedij ukazov).

Leta 2009 je temelj LiMuxa postala druga, še bolj zanesljiva in daleč najbolj razširjena različica Linuxa, Ubuntu. OpenOffice so Münchenčani pozneje zamenjali s podobnim paketom pisarniških orodij LibreOffice.

V slogi je moč Skupen strošek odprtokodnosti je glede na izračune münchenskih oblasti znašal 23 milijonov evrov. Ugodno, če upoštevamo, da bi samo nadgradnja z Okni 7 in novimi različicami Microsoftove Pisarne mesto stala več kot 34 milijonov evrov.

Bolj kot na osvoboditev iz Microsoftovega primeža so münchenski veljaki ponosni na enotnost, ki so jo pokazali vsi sodelujoči v projektu LiMux. "Pravi čudež je, da tako dolg in za marsikoga kontroverzen proces mestu ni prinesel večjih sporov, nepotrebnih stroškov in, kar je najpomembnejše, političnih spletk," pravi eden od idejnih očetov LiMuxa Peter Hofman.