Ko vam naslednjič kdo svetuje tole, mu povejte, da nima prav

Fragmentacija in defragmentacija

Defragmentacija je proces, s katerim popravimo nekaj, kar je bilo "fragmentirano". V računalniškem kontekstu se oba izraza največkrat nanašata na pojav, ki se zgodi trdim diskom, komponentam, na katere shranjujemo podatke. 

Na klasičnem trdem disku so podatki pospravljeni na vrtečih se okroglih ploščah. Podatke se shranjujejo v posamezne sektorje, ti so razporejeni kot letnice v drevesnem deblu.  Foto: Thinkstock

Predstavljajte si, da je disk prazen. Ko nanj namestite operacijski sistem in nekaj programov, se ti zapišejo v zaporedne sektorje. Disk natančno ve, v katerem sektorju je katera datoteka, in vam jo zato, ko jo od njega zahtevate, servira hitreje. 

Nato izbrišete enega od programov, ki ga ne potrebujete več, in namestite novega. Del njegovih datotek zasede zdaj prost sektor, kjer je bil nameščen prejšnji program, del pa se jih zapiše v nov sektor. Pojavi se razdrobljenost oziroma fragmentacija - disk zdaj potrebuje več časa, da iz zapisov v sektorjih sestavi datoteko, ki jo potrebujete. 

Grafični prikaz fragmentacije diska je praviloma videti takole. Želimo si čim več zelenih in čim manj rdečih kvadratkov.

Defragmentacija ni nič drugega kot postavljanje datotek (nazaj) v učinkovito zaporedje. Branje datotek na trdem disku se namreč dogaja mehansko prek posebne ročice z bralno glavo. Bližje kot so si delci datotek, hitreje jih bo disk našel in jih ponudil uporabniku. 

Defragmentacija se lahko zgodi samo pri klasičnih diskih oziroma HDD. Novejšim in veliko hitrejšim diskom SSD, ki temeljijo na pomnilniku flash (delujejo po podobnem načelu kot USB-ključi), se to ne more zgoditi, ker podatke shranjujejo drugače.

Levo navaden trdi disk (HDD) , desno disk SSD. Zakaj bi moral vsak, ki ga še nima, razmisliti o nakupu diska SSD, boste izvedeli s klikom na to fotografijo. Foto: Thinkstock

Zakaj večini uporabnikov ni treba skrbeti

Časi, ko je bilo treba proces defragmentacije pognati ročno, so mimo. Uporabnik, ki je namestil operacijski sistem Windows 7, 8.1 ali 10 (ti skupaj pomenijo okrog 80 odstotkov vseh uporabnikov osebnih računalnikov), je za redno defragmentacijo diskovnih pogonov pravzaprav že poskrbel, saj bodo to namesto njega samodejno naredili Windowsi. 

Orodje za defragmentacijo diska v operacijskem sistemu Windows 10. Diska E: in G: sta edina, ki potrebujeta defragmentacijo, saj gre za navadna diska z vrtečimi se ploščami (oziroma HDD). Računalnik diska E: in G: samodejno defragmentira enkrat na teden. Diska C: in M: sta tipa SSD, kar pomeni, da defragmentacije ne potrebujeta nikoli.  Foto: Matic Tomšič

Podobno brezskrbni so lahko uporabniki Applovih računalnikov in operacijskega sistema macOS. Ta večine datotek ob shranjevanju v nasprotju z Windowsi namreč nikoli ne razdrobi in razkropi po disku.  

Kdaj računalnik potrebuje defragmentacijo?

Če še vedno uporabljamo starejši operacijski sistem, na primer Windows XP, in klasični trdi disk (HDD).

Kako to storimo? Klikniti moramo gumb Start in ukaz Zaženi, nato pa v polje vtipkamo Dfrg.msc in pritisnemo Enter, s čimer bomo odprli orodje za defragmentacijo. Nato izberemo disk, ki ga želimo pospešiti, in pritisnemo gumb Defragmentiraj.