Oznaka 18+ ni le za okras

Cenovna dostopnost računalnikov, igralnih konzol in širokopasovnega interneta je v polpreteklem obdobju med otroci in mladostniki povzročila izjemno blokado analognih aktivnosti, kot so nabijanje žoge, gumitvist in zlaganje kock. Prav tako skoraj ni več ne duha ne sluha o sproščenem druženju na ulici ali ploščadi blokovskega naselja, počasi pa bo odklenkalo tudi komunikaciji prek sicer vseprisotnih mobilnih telefonov, saj so se medosebni odnosi, zahvaljujoč družbenim omrežjem, večinoma preselili na splet. Precej mladih pretirane potrebe po stikih z vrstniki, ko z njimi ni treba deliti šolskih klopi, sicer nima – odkrili so namreč čudovit, brezmejen svet videoiger, ki pa zmore naivnega odjemalca tudi pošteno zavesti. Koliko je preveč in koliko premalo? Kot oseba, ki je pravzaprav brez resnejših posledic prestala ne prav kratko obdobje zasvojenosti z igrami, lahko podam naslednjo oceno – če mladostnik o igranju neprestano sanjari tudi v času, ko so računalnik in konzole zanj nedosegljivi, je šla zadeva predaleč. Čeprav znanost na podlagi številnih raziskav trdi (in ima najbrž zagotovo prav), da mladi z zdravo psiho načeloma nimajo težav z razlikovanjem med resničnostjo in virtualnimi svetovi, pa so zadnji zanje priročen in zelo zaželen pobeg v fantazijo, ko razmere "zunaj" postanejo preveč resnične zaradi nalaganja odgovornosti ali zaradi primanjkljaja preostalih zaposlitev.

Pri drugem scenariju imajo pogosto prste vmes starši, ki otroku časa, namenjenega igram in računalniku, ne odrejajo iz dveh osrednjih razlogov: eden je sloviti "daj mulcu mir, da bo dal mir", drugi pa bojazen pred zunanjimi vplivi – poškodbami med igro in športi, slabo družbo in celo nepridipravi s sladkarijami in daljnogledi. V primerih, ko zanimanja staršev za priljubljeno aktivnost mladostnika ni, se pojavi še ena težava – filtriranja primernih vsebin ni.

Najraje puške in nogomet Pogovor o igrah z adolescenti med 6. in 9. razredom osnovne šole je razkril nekaj zanimivih dejstev. Med naštetimi priljubljenimi igrami je bilo vsaj pet takšnih, ki sem jih v zadnjem letu in pol pognal tudi sam! Seriji Battlefield in Call of Duty, Grand Theft Auto, Counter Strike, Assassin's Creed 3, Skyrim, Minecraft, Need for Speed. Seveda sta se seznamu obvezno pridružila tudi aktualni športni FIFA 13 in NBA2K13, nekdo je očitno "dobro zaštekal" tudi FM2013, kar kompleksno simulacijo dela nogometnega menedžerja.

Računalniki ali konzole? Še vedno so bolj razširjeni prvi, čeprav industrija igranju s kavča prednost daje že nekaj časa. Nekaj si jih lasti tudi ročne konzole – v zadnjem letu se je precej razširilo lastništvo Sonyjevega PSP-ja, ki se je po izidu Vite precej pocenil.

Večina mladostnikov pravi, da se z preostalimi igralci prek spleta ne merijo prav pogosto, ker je dobršen del iger piratski. Denarja zanje je njim oziroma staršem namreč škoda, saj so za večino tudi naslovi, kot je Call of Duty s stomilijonskim razvojnim proračunom, še vedno le "igrice", zabava, ki poneumlja in je v vseh vidikih inferiorna televiziji, kinu in glasbi. Tovrstna demonizacija iger je seveda zmotna, saj pametno odmerjen čas igranja ob izbiri ustreznih dokazano krepi psihofizične sposobnosti in razvija določene veščine, kot so tuji jeziki (sam sem se pogovorne angleščine skoraj v celoti naučil izključno ob fantazijskem igranju vlog, natančneje franšiz Elder Scrolls in Gothic, pa nesmrtne serije Grand Theft Auto), pripomore pa lahko tudi k višji ravni socializacije in krepitvi samozavesti.

Brezbrižen da igričarskemu nasilju Zgoraj opisana kategorizacija iger je privedla do tega, da ob nakupu oznak o primernosti vsebine ne upošteva praktično nihče. Nekaj nadobudnih mladih igralcev, ki si resnično lastijo originale, je namreč povedalo, da so igro dobili za darilo od staršev in sorodnikov ali pa so jo s privarčevanim denarjem kupili sami. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je seveda jasno: kako je lahko dvanajstletnik brez težav pridobil izvod Grand Theft Auta 4, ko pa je na naslovnici narisano veliko rdeče opozorilo, ki sporoča, da igra zaradi vsebine ni primerna za osebe, mlajše od 18 let?

Tudi večina drugih iger s seznama osnovnošolcev jim glede na starostna priporočila ni namenjena (čeprav jim v resnici je, saj se razvijalci čedalje pogosteje poslužujejo poceni trikov, ki poveličujejo takojšnjo dostopnost za vse generacije ne glede na vsebino) – v Call of Duty in Battlefieldu luknjamo glave talibanov, v Skyrimu sekamo ude in glave ter se opijamo z medico, pripovedni odseki zadnjih nekaj generacij serije Need for Speed pa so zaporedje mastnih kletvic. Čeprav dvomim o tem, da je ravno pretirana izpostavljenost nasilju v igrah vzvod, zaradi katerega se zgodijo Columbine, Virginia Tech in Winnenden, teorije o posledicah pa si pravzaprav nasprotujejo – obstajajo namreč zagovorniki možnosti, da igre, v katerih brizga kri, agresivnost pri mladih ali zavirajo ali poglabljajo, in hipotez, da je dolgotrajno igranje povod za ali popolno otopelost ali še večjo občutljivost na nasilne prizore. Malce resnice je najbrž v vsaki, zato previdnost pri izbiri ustreznih iger nikakor ni odveč. Nasvet za vse starostne skupine: poškilite v smer razmeroma miroljubnih franšiz LEGO, Scribblenauts, Rayman, Sim City, Civilization in raznih "simulacij" delovnih strojev, ki so zadnja leta prava tržna uspešnica.