Nedelja, 21. 7. 2013, 22.35
7 let, 12 mesecev
Foto in video: Kako se igram poda kombinacija črne in bele?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Izraz francoskega izvora večina laikov povezuje s črno barvo, tisti malo bolj razgledani pa z umetniškimi filmi, v katerih prevladujeta črna in bela.
Neki uporabnik foruma portala Penny Arcade pravi, da žanra pravzaprav ni mogoče natančno definirati, ga pa najbolje opredeli detektiv s prižgano cigareto, ki na lastno pest raziskuje sive ulice velemesta, ki ga pestijo prohibicija, organiziran kriminal in pokvarjeni policisti, o svojih dogodivščinah pa gledalcem z mirnim glasom pripoveduje v tretji osebi.
Rad ima tudi enovrstičnice – še preden naboj zapusti cev njegovega magnuma, jih nežno pihne v ušesa vseh, ki se mu postavijo na pot. Nato si natoči viski in brhki dami s prazno glavo dovoli, da mu zlošči mokasinke, medtem ko sam pomenljivo zre v daljavo in razmišlja o preprostejših časih.
Filmom noir (oziroma črnim filmom, kakor se glasi dobesedni prevod) je uspelo ustvariti žanr s fanatičnimi hipsterskimi privrženci, kako pa je z igrami? Glede na dozdajšnje izkušnje lahko razvijemo precej pogumno idejo, ki pa niti ni daleč od resnice – naslovi, v katerih so črna in bela ter zgoraj omenjeni motivi stkani pravzaprav brezšivno, niso le "zelo fajn za preigravanje", temveč so zaradi prelomne kakovosti celotni industriji pomagali stopiti stopničko višje. Poglejmo nekaj najbolj znanih.
Zdi se logično, da začnemo z igro, ki ima noir kar v naslovu. Rockstar je z L. A. Noire znova dokazal, da ima oblikovanje metropol v malem prstu, v njegovi konici pa se skriva smisel za pripovedovanje zgodbe, ki so ga tako dobro prikazali v Grand Theft Auto IV. V Los Angelesu sredi 40. let prejšnjega stoletja so dobri fantje slabi, slabi fantje še slabši, osrednji heroj, detektiv Cole Phelps, pa je kljub nespornim osebnostnim odlikam in poštenosti pravzaprav precej nadležen. K temu pripomore tudi izvrstna animacija obrazne in telesne mimike, ki opazovanje občutij glavnih in stranskih likov popelje korak dlje. Ker je Noire poklon filmom žanra noir, kot so Key Largo, Črna dalija, L. A. Zaupno in Nedotakljivi, je mogoče Colovo ubadanje s kriminalci v celoti doživeti zgolj v odtenkih črne in bele.
Ena najboljših iger, narejenih po filmu, je zagotovo Blade Runner. Namesto Harrisona Forda oziroma Deckarda upravljamo njegovega začetniškega kolega, Raya McCoya - Blada, ki pa ima isto zadolžitev – poloviti pobegle človečnjake. BD je med prvimi uspešno zmešal noir in cyberpunk, mogočih koncev pa je kar trinajst.
Temelji, ki jih je studio Quantic Dream zgradil s Fahrenheitom, pravim interaktivnim filmom, v katerem ni manjkalo umorov, paranormalnih motivov, prepletanja rdečih niti in posledic, ki so jih prinesle igralčeve odločitve, so se pet let pozneje pošteno stresli, ko je isti razvijalec nanje postavil Heavy Rain, detektivsko dramo o lovu na serijskega morilca, ki ga doživimo skozi oči štirih osrednjih likov, navadnih smrtnikov, ki jih je usoda v situacijo posrkala tako ali drugače. Čeprav se zgodba dogaja v živem, odprtem mestu, bi si bolj turobno lokacijo težko zamislili – ker morilec Origami ubija samo v dežju, tega pravzaprav ne zmanjka nikdar. Pripravite se na obilo vlage in sivine.
Soba 215 je dosežek, ki mu ni para – ročno konzolo Nintendo DS namreč spremeni v pravi interaktivni kriminalni roman. Tudi igra se tako, saj je treba DS med iskanjem pogrešanega partnerja ves čas držati kot knjigo. S svinčnikom narisani in okorno animirani liki so videti, kot da bi pobegnili iz glasbenega videospota skupine A-ha, ravno grobo oblikovanje pa dojemanje njihovih že tako globokih in zapletenih osebnosti še poglobi.
Leto 1940, Pariz. Francoska prestolnica je pod okupacijo sil tretjega rajha, zato stvari v svoje roke vzame rokovnjaški irski avtomehanik Sean. S pomočjo lokalne uporniške celice razstreljuje nemške patrulje, postojanke in cepeline, s postopnim osvobajanjem Pariza pa se ne spreminja le koncentracija Nemcev, temveč čedalje bolj mavrična postaja tudi barvna paleta – okupirana območja so namreč zavita v turobne odtenke črne in bele. Saboteur je sicer zadnja igra, ki so jo razvili v studiu Pandemic.
Mojstrovina Tima Schaferja je prva pustolovščina razvijalca LucasArts, ki je v celoti izrisana v 3D-grafiki. Ob besedni zvezi Grim Fandango se poznavalcem interaktivne veje multimedijske zabave dvignejo kocine, saj gre za težkokategornico, ki je malokoga pustila ravnodušnega. Igralec je odposlanec smrti Manny Calavera (calavera je sicer španski izraz za lobanjo), ki umrle kot turistični vodnik spremlja v Deželo mrtvih, dokler ne ugotovi, da je onostranstvo pravzaprav velika kriminalna organizacija. Sledi štiriletni ep, ki ne skopari s črnim humorjem, kajenjem (prav vsi kadilci v igri so mrtvi) in popkulturnimi referencami.
Zgodba o detektivu, ki mu nepridipravi pobijejo družino, s čimer si nad glavo nakopljejo vendetto moža, ki ne more več izgubiti ničesar, je v May Paynu morda predstavljena najbolje sploh. Zasnežene ulice New Yorka, prazne postaje podzemne železnice in z ostrostrelsko puško oborožen policist, ki se zaradi preživljanja časa z družino ni želel ukvarjati z narkomanskimi prestopniki, nato pa so mu ravno ti vzeli vse, za kar je vredno živeti, že v prvi sceni napovedo pravi antikriminalni ep, v katerem ne manjka streljanja v počasnem posnetku, preklinjanja, stripovskih vmesnih sekvenc in bolečih spominov. Vrhunsko.
