Nedelja, 3. 7. 2016, 5.00
6 let, 7 mesecev
Muzejska železnica: Cumbres and Toltec Scenic Railroad – s 36 kilometri na uro skozi nacionalni park
Parne lokomotive kot spomin na romantične čase industrijske revolucije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,80
Ena zadnjih avtentičnih zgodovinskih železnic v ZDA poteka med Novo Mehiko in Koloradom, kjer lahko potniki uživajo v počasni panoramski vožnji parne vlakovne kompozicije. Vozovnica za vrnitev v leto 1889 stane od 88 do 150 evrov.
S parno lokomotivo čez 3.055 metrov visok prelaz v gorovju San Juan
Parna lokomotiva sopiha na štiriodstotnem vzponu, potniki pa uživajo v vznemirljivosti delovanja lokomotive, a tudi v čudoviti pokrajini, ki jo prečkajo.
Težko je preprosto prezreti vse večje zanimanje ljudi, tako običajnih turistov kot poznavalcev ali ljubiteljev tehnike, nad bližnjo preteklostjo in navdušenje nad časi, ko je bil svet še analogen. Ko še ni bilo računalnikov in mobilnih telefonov. Ko je bil svet, ki ga je spreminjal človek, okoli nas še razumljiv. Stari vlaki na čelu s parnimi lokomotivami so zagotovo eden najbolj tipičnih primerov. Eden takšnih je tudi vlak, ki ga upravlja podjetje Cumbres and Toltec, ta turiste prevaža med mestoma Chama v Novi Mehiki in Antonito v Koloradu.
Proga, dolga dobrih sto kilometrov, se vzpne v gorovje San Juan in se, če pot pričnemo na jugu, le malo za z ravnilom potegnjeno mejo med Novo Mehiko in Koloradom dvigne na nadmorsko višino 3.055 metrov na prelazu Cumbres. Parna lokomotiva sopiha na štiriodstotnem vzponu, potniki pa uživajo v vznemirljivosti delovanja lokomotive, a tudi v čudoviti pokrajini, ki jo prečkajo.
#video: oglejte si zanimivo reportažo s spletnega kanala Great Big Story (YouTube)
Ozkotirna proga, ki je široka 914 milimetrov, ima seveda zgodovino, ta sega v zgodnja 80. leta 19. stoletja. V osnovi je bila zgrajena v podporo tamkajšnjim rudnikom, prav tiste 103 kilometre proge, ki so danes namenjeni turistom, pa so uspeli leta 1880 bolj ali manj ročno zgraditi v manj kot devetih mesecih! V 50. letih prejšnjega stoletja je pričela proga izgubljati pomen, promet na njej pa je skoraj povsem zamrl v poznih 60. letih. Leta 1970 se je po zaslugi modrih politikov držav Kolorado in Nova Mehika proga izognila uničenju – državi sta progo kupili in jo namenili turističnim prevozom. Teh se ljubitelji lahko udeležijo med majem in oktobrom, operater Cumbres and Toltec Scenic Corporation (C&TS) pa je v pogon spravil pet originalnih, a seveda obnovljenih parnih lokomotiv. V času turistične vloge proge se je operater zamenjal dvakrat (Cumbres and Toltec je zaradi slabega vzdrževanja za nekaj let izgubil licenco, a jo je znova pridobil leta 2012), prav tako dvakrat je progo načel in turistične prevoze začasno prekinil požar.
Karta za vožnjo stane od 100 do 170 dolarjev (88 do 150 evrov), odvisno od razreda, prvi otrok se pelje zastonj, cena pa vključuje tudi kosilo na postaji v kraju Osier v Koloradu.
Spektakularna pokrajina in sopihajoča lokomotiva
Za današnje čase je potovanje po progi Cumbres and Toltec Scenic Railroad, kot se uradno imenuje, nadvse počasno: največja hitrost vlaka je borih 32 kilometrov na uro, precej manjša pa na štiriodstotnem vzponu. Karta za vožnjo stane od 100 do 170 dolarjev (88 do 150 evrov), odvisno od razreda, prvi otrok se pelje zastonj, cena pa vključuje tudi kosilo na postaji v kraju Osier v Koloradu. Tam se srečata vlaka, ki gresta drug proti drugemu iz krajev Chama v Novi Mehiki in Antonito v Koloradu.
Toda radovedneži se na pot odpravijo predvsem zaradi pokrajine, saj vlak na poti prečka znameniti Rio Grande, nam poznan predvsem iz vesternov, ter zaščiten gozd Carson v Novi Mehiki, ki se razteza na prek šest tisoč kvadratnih kilometrih. Panorama je menda spektakularna.
Para je dve stoletji poganjala industrijsko revolucijo. Stroji, ki so pomagali dvigniti civilizacijo, si zaslužijo svoje mesto v tehniški zgodovini.
Tudi ta zgodovinska proga se je ohranila le po zaslugi navdušencev
Precej več kot stoletje stara proga se je ohranila predvsem zaradi vizionarstva ključnih ljudi v času, ko za progo ni bilo več gospodarske koristi. Še zdaleč ni edina, je pa najdaljša in najvišja v ZDA ter za marsikoga tudi najlepša. Na njej ni signala za mobilne telefone, a potnikov to ne moti. Jeff Stebbins, strojevodja pri podjetju Cumbers and Toltecu, upravlja z lokomotivo na tej progi že 19 let. Pravi, da ima za seboj že več kot 80 tisoč prevoženih kilometrov med mesti Chama in Antonito, kar je toliko, kot bi dvakrat obkrožil Zemljo. Vsak dan v kotel zmečejo od 3,5 do 4,5 tone premoga, kar je vse prej kot čisto delo, a Jeff kljub temu in po vseh teh letih trdi, da ljubi vožnjo tega vlaka in da ni mesta, kjer bi bil raje kot na tej lokomotivi. Podobno mnenje deli tudi vse več turistov, ki se udeležujejo te in podobnih voženj, med drugim tudi v Sloveniji. Včasih se je prijetno izviti iz krempljev digitalne dobe in si v miru skozi okno počasnega, sopihajočega vlaka ogledati lepote dežele.
Po šestih desetletjih je recimo parna lokomotiva leta 2010 znova zapeljala in začela novo življenje na železni cesti čez prelaz Furka v švicarskih Alpah (Dampfbahn Furka Bergstrecke (DFB) railways).
Če vas mika romantika parne lokomotive lahko to izkušnjo dobite tudi na stoletni slovenski železni cesti v Bohinju. Po tej slikoviti progi vozi muzejski vlak Slovenske železnice. Kliknite na vozni red.
Na Otoku so v obnovitev legendarnega "Letečega škota" (60103 Flying Scotsman), ki je ponovno zasopihal februarja letos, investirali kar 4,2 milijona funtov.
"Leteči škot" (60103 Flying Scotsman) zmore na paro doseči kar 160 kilometrov na uro najvišje hitrosti. V Sloveniji še danes vlaki vozijo počasneje od njega.
"Pihajoči Billy" (Puffing Billy) je ponos Avstralije. Zadnja parna lokomotiva dežele tam spodaj navdušuje potnike na redni muzejski liniji v vzhodnem predmestju Melbourna.
