Pozor, minister gre

Za zgornjo trditev ni treba biti prometni ali kakšen drug strokovnjak. Še voznik ni treba biti. Če bi kazni v preteklosti delovale, bi moralo biti danes pri nas na cestah bolj varno kot v državah, kjer imajo nižje kazni. Pa je prav obratno in imajo v prometno varnejših državah nižje kazni kot pri nas. Razlogi za dvig kazni torej ne morejo biti prometno varnostni. Najprej se ponuja misel, da razlogi za nenehno dvigovanje ležijo v želji po dodatnem polnjenju proračuna. Tak motiv bi vsi z lahkoto razumeli, saj je več kot očitno, da imamo prevelik in prepotraten državni aparat. Pa verjetno ne gre zgolj za to, saj bi, če bi hoteli doseči dober finančni izplen, kazni morali bistveno bolj zagrizeno pobirati. Zakaj jih ne, je uganka, a naredimo si malo utvaro in recimo, da je tako zato, ker bi pri tako velikem številu brezposelnih in ljudi z minimalno plačo navijanje kazni v nebo in dosledno izvajanje zakona pomenilo, da bi si nakopali na proračunske stroške še več bankrotiranih državljanov. Če bi ta predpostavka držala, je dvigovanje kazni seveda še bolj nepotrebno in nesmiselno, a zdaj raje pustimo to in poglejmo na vse skupaj z našega plačilnega mesta.

Vsi, ki nismo državni uradniki, bi morali dobro premisliti, kako varno živijo ministri, visoki državni uradniki in vsi drugi, zaposleni v državnih službah. Ko je zbor ministrov s smrtno zaskrbljenimi obrazi in vedno istimi besedami napovedal, da je za zavarovanje državljanov premalo le dvigniti kazni, marveč bomo morali v prihodnje s čelado tudi do najbližje trafike, je postalo jasno, da se moramo davkoplačevalci zamisliti, spraviti skupaj. Ker si mora tisti, ki ni zaposlen v državni službi, zdravljenje tako ali tako plačati sam, je obvezna čelada na poteh po mestu zanj bistveno manj potrebna kot v primeru zaposlenega v državni (javni) upravi.

Javnim uslužbencem zdravljenje prav tako plačamo mi, zato predlagam, da uslužbenci državne uprave nosijo komolčnike in čelade tudi med tuširanjem (zagotovo se več poškodb zgodi pri zdrsih v kopalnici kot pa pri vožnji s kolesom do trafike za vogalom). Prav tako bi morali uslužbenci državne uprave, še posebej pa visoki uradniki in ministri, nositi čelade in hrbtne ščitnike tudi kot pešci, saj se pri slabo urejenih kolesarskih poteh, ki peljejo naravnost skozi avtobusna postajališča, lahko zgodi, da jih na pločniku kak kolesar zbije in nam s tem povzroči veliko finančno breme. Slednje še prav posebej velja za uslužbence ministrstva za notranje zadeve, saj je eno takih postajališč prav pred njihovimi vrati in če se morda kateri le pripelje v službo drugače kot z osebnim avtom, je v veliki nevarnosti, da ga povozi kolesar na poti po "svoji" kolesarski poti. Prav tako bi morali uvesti dodaten nadzor nad tem, kaj državni uslužbenci jedo. Njihova hrana ne sme biti pretirano slana ali sladka, mora biti malo mastna in predvsem lahka, pa več se morajo gibati, seveda pa se ne smejo ukvarjati z nevarnimi športi (obiski gora, na primer, zanje niso primerni) in še na veliko reči bi morali bolj paziti.

Med tem pa naj vsaj kateri od njih, če želi res kaj narediti za večjo prometno varnost, med zanimivimi strokovnimi konferencami po Evrope in širše, kakšnega tujca le vpraša, kako je drugod uspelo zmanjšati število prometnih nesreč, ohraniti raven kulture vožnje in represijo pustiti ob strani za primere, ko je potrebna. Statistiko iz preteklih let bi si pri nas namreč z lahkoto tolmačili tudi tako, da je povišanje kazni večkrat prineslo še več nesreč, saj so bili rezultati vsako leto slabši. Zadnje izboljšanje pa je moč enakovredno pripisati boljšim cestam ali boljšemu voznemu parku državljanov in torej ni posledica zvišanih kazni. Vendar je vse to ta hip manj pomembno. Pomembno je le to, da zaščitimo ministre in visoke državne uradnike, ki nas že tako in tako veliko stanejo, da bodo varni in nas ne bodo stali še več.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.