Poneumljanje voznikov

Toda prihajamo v obdobje, ko nas sodobne, predvsem elektronske pridobitve počasi silijo nazaj v kameno dobo. Ne ciljam na stroje in pripomočke, ki olajšajo življenje. V mislih imam nepotrebno elektronsko navlako, ki jemlje veselje in poneumlja. V mislih imam elektroniko, ki jemlje nadzor nad našim najpogostejšim življenjskim spremljevalcem - avtomobilom.

Elektronska navlaka v avtomobilih je dosegla stopnjo, pri kateri niti največji poznavalci ne zmorejo več našteti komercialnih imen vseh pomagal. Elektronika tako zavira, opozarja in zavija – ja, celo nežno lahko sili volan v izbrano smer. Vodi nas po neznanih cestah in opozarja na naše neumnosti in neumnosti drugih. In ker smo ljudje po naravi razvajene lenobe, si to dopustimo in z vsakim tako prevoženim kilometrom postajamo še bolj neumni, leni in razvajeni. Prodajamo svojo svobodo in veselje za volanom. In za to drago plačujemo!

Danes preprosto ni več mogoče kupiti avtomobila, namenjenega le vožnji. Za vožnjo potrebujemo le dobro podvozje, neposreden volanski mehanizem in uporabno zmogljiv motor. Namesto tega pa dobivamo udobje dnevne sobe ali zmogljivost motorjev, ki jih brez elektronike ni mogoče krotiti. V paketu moram kupiti stotino elektromotorčkov, desetine elektronskih senzorjev in vso navlako, ki z vožnjo nima nič skupnega. Seveda je veliko lažje kot vrhunsko mehaniko avtomobila in aktivno varnost izdelati skrpucalo z udobnimi namesto vozniškimi voznimi lastnosti in vse pomanjkljivosti nadomestiti z elektroniko. Morda pa bi bil avto, namenjen le vožnji, prepoceni za zaslužke avtomobilskih proizvajalcev, zato nas marketing pod pretvezo varnosti prepričuje, da nakupimo tudi vse tisto, kar še do včeraj nismo niti vedeli, da potrebujemo.

Pa je elektronika vsaj res varnejša? Morda na kratek rok, a tudi to ne nujno! Ko na zasneženem spustu ABS popusti zavore, raztreščimo avto, ki bi sicer s snegom, nabranim pod kolesi, postopoma zaviral. Aktivni tempomat zazna kolesarja na pločniku in sunkovito zavre sredi prazne ceste, ker "misli", da je pred nami počasno vozilo, in od zadaj nas nasadi tovornjak. S potegom ročne zavore skušamo skrajšati pot podkrmarjenega avtomobila v spolzkem ovinku, a elektronika to prepreči in z izklopom delovanja motorja povzroči nesrečo. Ali pa tega sploh ne moremo narediti, ker imamo namesto ročne zavore le še stikalo.

Da so to redki primeri? Da je to agresivno nedefenzivna vožnja? Prav, kaj pa ko avtomobil s piskanjem ukazuje, da si moramo na primer pripeti varnostni pas. Stroj, ki sem ga kupil in je moja last, mi jemlje pravico do svobodnega odločanja, kaj bom počel s svojim življenjem. Nezaslišano?

Da pretiravam s skrajnimi primeri? Prav! Kaj pa ko ustavim in si želim oddahniti ob poslušanju glasbe? V večini sodobnih avtomobilov, kljub dragi in prestižni avdionapravi, ne morem. Najprej kljub temu, da avtomobil stoji, elektronika s predirljivimi piski opozarja na odpet varnostni pas. Ko ugasnemo motor, da bi to preprečili, začne piskati drugi opozorilnik, ki nerga, dokler ne izvlečemo ključa. Če nam je vroče in medtem odpremo vrata, piska še to. In tudi če vse to elektronsko pametovanje ukrotimo, avtomobil po nekaj minutah presodi, da je potrebno varčevati z elektriko in brez vprašanja izklopi radijski sprejemnik.

Da to le načenja živce, ne pa poneumlja? Prav! Kaj pa to, da namesto temperature olja, s katero sporoča, kdaj ga lahko priganjamo in kdaj moramo s priganjanjem nehati, avtomobil raje kaže skoraj neuporabno temperaturo hladilne tekočine. Pravzaprav zadnje čase večinoma še tega ne. Namesto tega posiljuje s trendovskimi merilniki ekonomičnosti vožnje in indikatorji, ki pripovedujejo, kdaj moramo zamenjati prestavo. In to kljub temu, da smo kupili ročni menjalnik prav zato, da bi imeli mir pred predprogramiranimi odločitvami. Najhuje je to, da je program milo rečeno neumen in elektronika 1,4-litrskega atmosferskega mlinčka z indikatorjem sili, da vozimo s 1500 vrtljaji. So proizvajalci avtomobilov res taki debili? Ne, debili so kupci, ki padejo na trik in dopustijo, da jim to prodajo.

A seveda ne poneumljajo le avtomobili. To je očitno sodoben trend. Konec koncev, za državo ni primernejšega od neumnih državljanov. Če si dopustijo ukazovati neumni elektroniki, si bodo tudi neumnim voditeljem. Pomislimo le na napise na informacijskih tablah avtocest, ki skupaj z obvestili po radiju obveščajo: da če dežuje, je mokro, in da če je mokro, drsi. Pa saj to brez opozoril že zelo dolgo ve moj triletni sin. Ni čudno, da je toliko nesreč, saj ob omejitvah hitrosti izpred stoletja in vsej elektroniki v avtomobilih možgani pač nimajo drugega, kot da se izklopijo ali se med vožnjo ukvarjajo s povsem drugimi stvarmi. In potem pri nesrečah ne pomaga pet zvezdic NCAP-a, ker manjkajo tiste najpomembnejše v voznikovi glavi.

Za vse znano vesolje velja zakon naravnega izbora, razen za ceste našega zakotnega planeta, kjer je vse od vozil do omejitev prilagojeno najmanj sposobnim in kjer ponavadi preživijo najbolj butasti in najbolj pijani. Elektronika res rešuje življenja, a tistim neumnežem, ki bi sicer po naravnih zakonih morali umreti, da svojih nesposobnosti ne bi prenesli na potomce. Toda resnici na ljubo s tem rešuje življenje tudi tistim nedolžnim, v katere se ti zaletavajo. Torej je koristna? A kaj ko za neumnost ni zdravila. In tudi elektronika nudi neumnim voznikom le toliko potuhe, da lahko naslednjič izklopijo še tisti delček možganov, ki ga uporabljajo za vožnjo in da lahko v avtomobil sedejo še z manjšim znanjem o vožnji. Ali pa skrbi za to, da si bodo objestneži naslednjič upali še več in pognali stvar čez meje, ko jim tudi vsemogočna elektronika ne bo več mogla pomagati.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.