Moj jeep – osebni spomini na junaka vojne vihre in mladosti

Made in USA: Jeep

To so bili časi, ko smo se navduševali nad vsem, kar je bilo ameriškega. Kavbojke rifle in super rifle, po brzicah Save smo se spuščali z ameriškim vojaškim gumijastim čolnom, ki smo ga kupili na vojaškem odpadu. V žepih na prekatih je imel spravljene narebričene svinčene stožce za primer, kadar je sovražnikova puška prebila gumo, da je najbližji vojak nemudoma zatlačil stožec in zamašil luknjo. Med opremo je bil tudi preprost megafon, se pravi lijak, s katerim smo jezili ribiče, ponavadi z vprašanjem: "Ali kaj prijemljejo?" Tudi kakšno "rečno" sireno smo pobrali, kadar so nam mahale z bregov po vzoru brodolomcev.

V tistih časih niti mi na čolnu niti kopalci na bregu nismo slutili, da se bo vožnji z gumenjakom po rekah čez leta reklo rafting. Na vojaškem odpadu za kamniško železniško progo, tam, kjer je zdaj ljubljanska soseska Bratovševa ploščad, sva s prijateljem kot redna gosta pogosto brskala med odsluženo, vendar uporabno vojaško opremo. In lepega pomladnega dne leta 1970 sva tam zagledala pravega ameriškega jeepa!

Neuničljiv, neponovljiv

Stoenke in fičke, na katere so v sedemdesetih letih kupci čakali več mesecev, so prodajali s šestmesečno garancijo oziroma deset tisoč kilometrov. Pri najinem jeepu so se milje na števcu kdo ve kolikokrat prevrtele, štel je 27 let (letnik 1943), okvar pa sploh ni poznal!

Ko sva mu kupila še akumulator in gume, je kar padel skozi tehnični pregled. Vzrok za jeepove odlike pa ni bil v tehnološki naprednosti, pač pa v kakovostnem materialu, očitnem predimenzioniranju vseh sklopov in v drobnih tehničnih rešitvah. Volanskih končnikov, na primer, se pri jeepu ni menjavalo, pač pa razstavilo, odstranilo eno od tankih ploščic in tako odpravili zračnost. Podobno se je odpravljala tudi zračnost na pogonskih zglobih in še kje.

Aja, Američani seveda niso uporabljali metričnih dimenzij, pa kaj zato? Colsko orodje sva na kile kupovala na vojaškem odpadu.

Na Idrijski ulici sva postala džipista

Tam sva s prijateljem, nisem ga še imenoval, torej z Matjažem Senčarjem, spoznala prve in prave ljubljanske džipiste. Pokojnega Janeza Hribarja, Mitjo Michlerja in Andreja Repovša. Dober streljaj (če se izrazim po vojaško) naprej na Viču je takrat šele gradil svetovno znamko Sinter Jože Krapež, tudi lastnik willysa.

Janez Hribar nama je bil pravi mentor, od katerega sva veliko izvedela. Ko je najin jeep z njegovo pomočjo postal tehnično pripravljen za registracijo, je Janez ukazal: "Zdaj pa na pant." To je bil njegov izraz za tečaj, ki sva ga morala z Matjažem opraviti, pa ne le midva, jeep tudi!

Povzpeti sva se morala na železniški nasip na koncu Idrijske ulice in to prav do tirov, zaviti levo ob progi, nadaljevati z bočnim nagibom in se nato spustiti po nasipu dol. Takrat sva po Janezovem kriteriju postala džipista.

Svojega prvega jeepa sva uničila

Dokler sva lahko kupovala nizkooktanski avio bencin v 200-litrskih sodih, je motor najinega jeepa deloval brezhibno. Približno trinajst litrov goriva je pokuril na sto kilometrov. Potem so v Petrolovem skladišču prepovedali tovrstno prodajo, s takratnim 86-oktanskim bencinom iz redne prodaje pa jeepov nizkokompresijski motor ni deloval najlepše.

Pametna kot sva bila, sva zmanjševala oktansko število bencina z dodajanjem petroleja in se veselila občutno boljšega in mirnejšega delovanja motorja. Kmalu pa sva ugotovila, da petrolej dodatno izpira stene valjev, posledica večjega trenja pa je bila močna obraba batov in obročkov. Poraba olja je narasla kar na liter na sto kilometrov. Lahko bi se odločila za brušenje valjev, saj za jeepov motor obstaja kar šest standardnih dimenzij batov, vendar sva po naključju naletela na boljšo priložnost.

Najin drugi jeep z napako

V Višnji Gori sva kupila drugega zelo lepo ohranjenega jeepa, ki je bil po besedah prodajalca zaklet. Motor je deloval samo prvih 50 kilometrov po tem, ko je bil rezervoar poln, nato je nepreklicno "crknil". Lastnik se ga je prav rade volje znebil za par tisočakov.

Preverila sva tesnost celotne kovinske napeljave za gorivo, po vrsti na vplinjaču, črpalki, filtru, vse do bencinskega rezervoarja in vse je bilo brez napake. Torej je bila napaka lahko samo znotraj rezervoarja, kjer sva jo tudi res odkrila.

Cev za gorivo res vodi iz rezervoarja povsem spodaj, vendar v posodi zavije navzgor, temu pa sledi "U" navzdol do dna. Ta "U" je imel na vrhu razpoko, ki je vlekla zrak, takoj ko je raven goriva padla. Zadevo sva uredila in spet imela najboljšega jeepa.

Neumnosti iz nekega drugega časa …

Bilo jih je veliko, vendar nekatere najbolj tolčejo iz spomina. Za stavo sem se z jeepom povzpel po stopnicah, ki vodijo ob Hali Tivoli. Stavo so mi ponujali tudi za vožnjo navzdol, vendar mi pogled po stopnicah ni bil prav nič všeč in tudi na pravem terenu je pogled navzdol vedno hujši kot navzgor.

Dogodek za rubriko saj ni res pa je, je bil jeep vzpon na Begunjščico, natančno do Roblekovega doma. Po več kot tridesetih letih, ko sem to pot ponovil peš, sam sebi nisem mogel verjeti, da je jeep to zmogel. Slabo pa sem jo odnesel na Jelovici, ko sem vozil čez poseko, zaraslo s koprivami. Nenadoma je jeep poskočil in obstal z vsemi kolesi v zraku na kamnitem zidu, ki so ga skrivale koprive. V kratkih hlačah sem si moral utreti gaz skozi goste koprive do ceste, od koder sem pod kolesa nanosil kamenje in drug material, da sem se rešil. Tudi po tem dogodku nečesa ne morem verjeti. Kaj bi se zgodilo s spodnjim ustrojem kakšnega današnjega terenca, če bi obstal na zidu s kolesi v zraku?

Jeepu se ni zgodilo nič, saj je bil izdatno zaščiten s ploščami pod motorjem, menjalnikom in glavnim prečnim nosilcem. Moj sprehod skozi koprive pa je bil menda celo koristen zaradi zdravilnega učinka zoper revmo.

Jeep ni bil zgolj šminka, pač pa pravi avtomobil

Ne vem, koliko milj sva prevozila z jeepom na številnih izletih. Peljal sem ga prek Velebita mimo veličastnih Tulovih gred, bil je na Rabu, na Kamenjaku, povzpel se je na Vršič. Leta 1970 smo se v koloni štirih jeepov odpeljali v Zeltweg in si ogledali dvojno zmago ferrarijevih voznikov Jackyja Ickxsa in Claya Regazzonija.

K odstavku o neumnostih spada tudi takratna vožnja v konvoju, med katero smo jeepe postavili v vrsto z odbijači na odbijač. Prvi trije v vrsti so ugasnili motorje, zadnji jeep pa je potiskal celotno povorko naprej.

Kamorkoli sva se z jeepom zapeljala, me nikoli ni pustil na cedilu. Potreboval je svojih trinajst litrov goriva, zmogel je 60 milj na uro, merilniki so vedno prikazovali dovolj amperov, primeren tlak olja in nikoli ni zakuhal. Najbolje se je počutil na makadamskih podlagah in kolovozih, kjer smo uživali v vožnji brez ostrešja z vetrobranskim steklom, položenim na pokrov motorja.

In kje je zdaj ta jeep?

Ne vem. Na zadnji izlet sem ga odpeljal v Virštanj, kjer sta imela ženina starša vinograd, potem sem s svojim deležem izstopil iz solastništva in zamenjal hobi s tem, da sem odpeljal svoj prvi reli Dolenjska osmica 72.

To je druga zgodba, od svojega jeepa pa še vedno (in vedno bolj nostalgično) hranim originalno ameriško lopato.

V soboto, 23. maja, jo bom z veseljem prinesel na piknik Jeep cluba Ljubljana in jo postavil poleg legendarnih jeepov, ki bodo skupaj z njihovimi lastniki proslavili 25-letnico obstoja društva.