Iz votlega v prazno

Javnost idejo pozna, saj je bila aktualna že leta 2004, če ne še kaj prej, ko sta vsebina in predlog počasi dobivala zakonske okvire. V tem primeru je šlo za klasično obliko sodelovanja države s civilno družbo (iniciativo), ki je svoj predlog utemeljila dovolj kakovostno, da so jo ustrezni organi in na koncu tudi politika podprli v zakonsko oblikovano obvezo.

Ta se je sicer kar nekajkrat časovno zamaknila, če smo natančni, do zdaj. Celo tisti, ki smo idejo že pred letom 2003 predstavljali ustreznim organom na Ministrstvu za notranje zadeve, pod katerega sodi urejanje te vsebine, zaradi odmikanja začetka izvajanja dodatnega vozniškega usposabljanja nismo bili pretirano nesrečni. Seveda smo želeli, da bi stvar kar najhitreje zaživela, a bilo je jasno, da nima smisla začeti z izvajanjem programa, če še ni bilo jasno dorečenih vsebin, izvajalcev, kriterijev in tako dalje. Ker ne gre za prostovoljni dodatek, ampak obvezo, mora država (morda še bolj, kot sicer) paziti, da državljanom ne naloži dodatnega stroška (v času in denarju) zgolj zato, da si opomore pri polnjenju proračunskega minusa. In pri tej dodatni obvezi, ki je zdaj naložena mladim voznicam in voznikom, se ni mogoče otresti občutka, da gre za to, da se pač nekaj dela. In plačuje, seveda.

Starši, mlada voznica in voznik sama ter ne nazadnje mi vsi smo prepričani, da potem, ko njuno znanje preveri skupina odgovornih strokovnjakov (komisija) in jima podeli izpit, poznata pravila vožnje. Če ne znata, se ve, kdo je kriv.

Pri dodatnem izobraževanju, kot so si ga izvedbeno zamislili na ministrstvu, pa preverjanja znanja ni. Naložena je dodatna obveza, ki se zanaša na to, da bodo mladi sami po sebi zelo zainteresirani spoznati veščine varne vožnje. Zaupanje je lepa reč, nadzorovanje še boljša, se je reklo v nekih nelepih časih. Dvomim, da mladi sodijo v vrh lestvice odgovornih in treznih voznic in voznikov, ki bodo kar vpijali besede inštruktorjev.

Ne govorim na pamet. Z Zavarovalnico Triglav smo pripravili posebne tečaje varne vožnje za mlade voznice in voznike, izvedbeno bolj zahtevne od teh, ki so predvideni po programu, ki ga je predpisala država. Potem, ko je bilo na tečajih 4000 prijavljenih, kar za naše razmere ni majhen vzorec, vem, kakšno je znanje mladih voznic in voznikov, kakšne avtomobile vozijo (tehnično stanje) in koliko so pripravljeni "poslušati". Pri nas tisti, ki niso pokazali dovolj dobrega znanja obvladanja varne vožnje, tečaja niso opravili. Ker cilj pač ni bil, da na izpitu padejo, je bilo predvideno, da takšne še enkrat povabimo in se jim še bolj individualno posvetimo. Tako se "pomaga" graditi bolj varne voznike.

Če se sprašujete, zakaj so dodatno izobraževanje naredili tako, kot so ga, se sprašujete skupaj z mano. Morda zato, ker je ministrica vsebino podedovala, garnitura uradnikov, ki jo je postavila, pa se z vsebino ni dovolj resno spoprijela in je ne pozna. Zdi se, da jih tudi ne zanima, saj jih nikoli ni bilo na našem tečaju, da bi videli, s kakšnimi težavami se spopada kateri od 4000 mladih voznikov. Če bi bili, bi tudi videli (upam), koliko truda morajo inštruktorji vložiti, da mladince taka vsebina zares pritegne.

Bodo inštruktorji, ki ne bodo ocenjevali, ampak zgolj izvedli predvideni program, enako motivirani, kot bi bili, če bi morali za svojo oceno stati? Stati do te mere, če nekoliko pretiravam, da bodo prepričani, da sta mlada voznica in voznik tako varna, da se ne bosta zaletela. Za tako veliko breme ocenjevanja gre pravzaprav v tem primeru. Odgovor na to, kako (vneto) bodo delali inštruktorji z nemotiviranimi vozniki zdaj, je znan. No, očitno ne vsem.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.