Renault captur TCe 120 EDC

Privlačen in živahen, a pustolovski vendarle ni

Renault pozornost morebitnih kupcev capturja privablja s sloganom "Ujemi pustolovščino", zato verjetno ne bi zamerili zmotne povezave razburljive besedne zveze s katerim od športnih RS.

No, capturju ne smemo delati krivice. Velja, da kombinacija kombilimuzinskega, enoprostorskega in športno-terenskega videza obljublja veliko predvsem v prostem času aktivnim voznikom. Dvobarvno, privlačno oblikovano karoserijo pač lažje kot z dolgočasno mestno sivino povežemo z aktivnim, tudi družinsko usmerjenim preživljanjem prostega časa. Za nameček svoje prispeva tudi dvajsetcentimetrska oddaljenost od tal, ki kljub odsotnosti štirikolesnega pogona obljublja možnost flirtanja z makadamsko divjino.

Realnost se od teoretiziranja o tipičnih kupcih in njihovem adrenalinskemu preživljanju prostega časa seveda razlikuje. Capturjeva usoda je večinoma urbano obarvana in prepredena z vsakodnevnimi opravili, njegova največja prednost pa je, v primerjavi s cliom, povečana uporabnost. In če uporabnost ni tesno povezana z udobjem, je pol izgubljenega. Tudi zato smo capturja preizkusili znova, tokrat z dvosklopčnim, samodejnim menjalnikom EDC (efficient dual clutch), ki raven lagodnosti za volanom (in na preostalih sedežih) še nekoliko dvigne.

Pomembnejša kot hitrost menjalnika je njegova uglajenost

Menjalnik EDC spada med značajsko bolj umirjene izdelke in dobro dopolnjuje sicer igriv capturjev značaj. Med njegove prednosti, ne glede na hitrost ali sunkovitost pospeševanja, štejemo skoraj popolnoma nezaznavna prestavljanja brez tresljajev. Zahtevnejši vozniki ga bodo lahko ujeli nepripravljenega in mu oporekali pomanjkanje bliskovito hitre odzivnosti in hitrosti prestavljanja. Mi trdimo, da sta pomembnejša uglajenost izdelka, captur vendarle ni športnik, in dobra uskladitev s pogonskim sklopom.

Tokratno kombinacijo EDC z 1,2-litrskim turbobencinskim štirivaljnim motorjem hvalimo. 120 "konjev" zaradi hitrega prenosa navora na kolesa deluje poskočno – primerno capturjevemu značaju, živahna kombinacije je dodatno prišla do izraza tudi zaradi prijetno lahkotnih voznih lastnosti. Zamerimo le nekoliko (pre)hitro uhajanje nosu iz zavoja, sicer pa se captur kljub visokemu težišču pelje podobno udobno kot clio – avtomobil, s katerim si deli podvozje. Po dinamični plati približno izenačen s Peugeotovim 2008, zaostaja za Oplovo mokko, Nissanovim jukom in minijem countrymanom.

Poraba višja od pričakovane

Poraba na testu se je gibala med 6,7 in 7,9 litra – glede na deklarirano tovarniško ceno in kljub popustljivi desni nogi slab liter preveč. Če se 150-kilogramski prirastek teže v primerjavi s cliom skoraj ne pozna pri voznih lastnostih, se toliko bolj pri porabi.

Če razmišljate o cliu, razmislite tudi o capturju

Petnajstcentimetrski prirastek v primerjavi s cliom pomeni prostornejšo kabino in večji prtljažnik. Njegova prostornina je dodatno prilagodljiva z vzdolžno pomično klopjo. Z že tako prostornimi 377 litri (77 litrov več kot pri cliu) smo ga v okviru testa nekajkrat povečali na zgledno uporabnih 455 litrov. Serijsko dvojno dno, ali ste ljubitelj ali pa ne, ima dve prednosti – ob podrtju sedežev so ti poravnani z dnom, pod polico lahko odlagate predmete, ki jih ne uporabljate pogosto ali ne želite, da bi bili videni.

Položaj za volanom je zelo dober, prostornost na klopi pa je, podobno kot kakovost materialov v kabini, večinoma povprečna. Nekateri dodatki so omejeni le na estetsko funkcijo – na primer plastika na volanskem obroču, katerega zunanji del je prekrit z usnjem, srednji, ravno tam volan držimo najpogosteje, in spodnji notranji del pa z omenjeno, lično, a drsečo plastiko. Nepraktično.

Že pri prvem testu smo pohvalili domiselnost odstranljivih sedežnih prevlek (operejo se lahko največ petkrat) in velikega izvlečnega predala pri sovozniku. Vseh odlagališč in predalov je za kar 27 litrov.