Nissan juke 1,2 DIG-T

Je jukova drznost postala zimzelena?

Ob avtomobilih, ki jim oblikovalci namenijo resnično drzno in nenavadno zunanjost, pogosto izrazimo pomisleke o zimzelenosti take avtomobilske vizije. Pogosto se atraktivna zunanjost zdi privlačna in moderna, toda že v obdobju ene generacije lahko vozilo izgubi svoj začetni zagon.

Nissan juke je bil pred štirimi leti prav tak primer. Šokiral ni le s svojo zunanjostjo, kjer so izstopali predvsem veliki žarometi, temveč tudi z umestitvijo med avtomobilske razrede.

Začel je s trendom majhnih športnih terencev, ali še bolje crossoverjev oziroma križancev, ki so mu sledili vsi pomembnejši avtomobilski proizvajalci. Toda za razliko od juka so ti večinoma izbrali precej bolj tradicionalne oblikovalske zasnove.

Nenavadnost in vpadljivost sta jukova aduta v natrpanem razredu

V primerjavi s tekmeci je imel vseeno podobno težavo. Privabljal je poglede mlajših, kupovali pa so ga starejši. Zanje je imel ugoden višji položaj sedenja in boljši pogled na cesto, mladim pa je ponujal premalo prostora v prtljažniku in tudi na zadnjih sedežih.

Toda čeprav je bil juke izrazito drzen, je danes še vedno aktualen. Ko smo ga zapeljali na cesto, je še vedno privabljal številne poglede in vprašanja kot pred štirimi leti.

Prenova je bila malenkostna, kar kaže na Nissanovo zaupanje v avtomobil. Danes v razredu seveda ni več sam, zato je konkurence mnogo več. Tovrstni crossoverji imajo večinoma enake prednosti in slabosti, jukova aduta pa ostajata prav nenavadnost in vpadljivost. Zmagovalnega recepta ob prenovi niso menjali.

Še vedno ostaja prisrčen in kar malo pobalinski avtomobil

Uporabniška izkušnja juka ima svoje omejitve. Prostora na zadnjih sedežih je malo, volan žal še vedno nima možnosti globinske nastavitve, tudi dodatni digitalni prikazovalnik ostaja nameščen nizko in daleč od oči voznika. Ponovno hvalimo 360-stopinjsko kamero s pogledom s ptičje perspektive in varnostne sisteme v naboru safety shield, elektronskem preventivnem varnostnem ščitu.

Juke pomisleke nadomešča z živahnostjo in barvito notranjostjo. Uživali smo v avtomobilu, ki je z rumeno zunanjostjo in delno tudi notranjostjo uspešno rezal sive jesenske dni. Skupaj s podrobnostmi, kakršni so , je avtomobil na voznikovemu obrazu narisal nasmešek. Da, juke ostaja prisrčen in kar malo pobalinski avtomobil.

Motor odličen, podvozje kar pretrdo

To misel uspešno nadaljuje 1,2-litrski štirivaljni motor s turbinskim polnilnikom, ki je poganjal testnega juka. Z močjo 85 kilovatov več kot zadovolji zahteve voznika po pospeških in odzivnosti med ovinki, kjer se za crossoverja še vedno znajde nadpovprečno dobro. Podvozje je nastavljeno celo nekoliko pretrdo, motor pa zagotavlja dobro ravnovesje med zmogljivostjo in sicer ne nizko porabo.

Ta je na našem testu v povprečju znašala 8,1 litra na sto prevoženih kilometrov, saj poskočen motor tudi voznika sili k bolj dinamični vožnji. Kdor bi načrtno pazil na porabo goriva, bi jo lahko po naših izkušnjah spustil na mejo sedmih litrov.

Pri pozitivni izkušnji nikakor ne smemo pozabiti na sikanje turbinskega polnilnika, ko voznik popusti stopalko za plin. To je vsaj športno, če ne že skoraj malce dirkaško.

Torej, ga bodo zdaj kupovali tudi mlajši?

Nissan torej ne bo imel težav z opaznostjo juka, drugače pa je pri prodaji vozila. Bodo z njim lahko prepričali še več mladih, torej ravno tistih, ki naj bi jim bil z drznostjo in barvitostjo najbližje? Kdor nima družine, mu juke lahko ponudi dovolj prostora.

Prtljažni prostor so zdaj povečali na 354 litrov in skoraj 50-odstotni prirastek se pozna, čeprav tudi na račun večje utesnjenosti v notranjosti. Kdor bo v juka spravljal otroški voziček, naj se v prodajalno zapelje kar z avtomobilom in uporabnost prtljažnika preizkusi v praksi.