Mazda MX-5 - tri sekunde do začetka uživanja

Klik, vuš, pop. Tri sekunde!

Odpreš zaklep platnene strehe, jo potisneš proti zadku in s pritiskom navzdol prisiliš, da se zaskoči. Srednje močan človek to naredi z eno roko, malo šibkejši si pomaga z dvema. Zdaj med potnikoma in nebom ni nič več.

To je roadster ali (majhen) dvosedežni kabriolet. To je to. To je sožitje voznika (in sovoznika) z okolico med vožnjo. To je najbližje motociklu, kar zadeva sožitje, in v nekem pogledu celo več od tega – pri motociklu moraš imeti čelado, tu pustiš vetru, da ti boža lase in preglasi druge šume.

MX-5 je že od prve generacije najboljša sodobna definicija klasičnega britanskega roadsterja in z vsako generacijo je glede tega še boljša. Manj dela in napora s streho, a več užitka v vožnji.

Video - preprostost ročnega odpiranja strehe:

Vse je dobro, manjkajo pa odlagališča ...

Za tiste, ki še niso imeli te izkušnje (ali sreče): v majhnem roadsterju je vse tesno. Povprečno visok Evropejec ima nad glavo prostora dovolj, dolžine tudi, še največ je pri osnovnih merah na tesno pri širini, a tudi še ni kritično. Toda – utesnjen je prostor!

In zato je tudi kak gumb malo od rok. Na primer krmilnik osrednjega zaslona … Zdi se pri roki, ker je med sedežema, a se zatakne s komolcem desne roke. Ni hudega. Bolj (z)moti položaj gumba za glasnost za krmilnikom – tega je lažje doseči z levo roko. Še lažje pa tipke na volanskem obroču, ki opravljajo isto nalogo. Pa še kakšna druga se najde na prečkah obroča, ki je menda enak kot v kakšni drugi mazdi. Škoda le, da je nastavljiv zgolj po višini, v globino pa ne.

Bolj kot vse drugo v MX-5 moti to, da skoraj ni prostora za stvari. V vratih ni predalov ali žepov. Med sedežema ni nič uporabnega. Predala pred sovoznikom ni. Samo tam, kjer se srečata sredinska konzola in armaturna plošča, je nekaj majhnega. In med sedežema tako daleč nazaj, da je nadvse nepriročno. O da, za sedežema je stena, ki skriva predale, eden je celo zaklenjen in prostornina je kar pohvalna. A kaj, ko še suhljat in nadpovprečno gibčen voznik vsega tega ne doseže, če kje varno ne stoji.

Poznate Nadio Comaneci?

To je torej davek na majhen dvosedežni kabriolet. A ni še konec. Sedeti za volanskim obročem je prijetno, ne le ergonomsko (položaj za upravljanje), tudi utesnjenost načeloma ne moti. Toda kako priti ven? Še težje kot zlesti noter! Zakaj sem se vedno, ko sem lezel ven, spomnil na Nadio Comaneci? Lahko pa na to gledate tudi z drugega zornega kota: za užitek je treba nekaj narediti. Nekaj vložiti. Malce napora. Nič ne škoduje, še več – nagradi!

O doživljanju vožnje s kabrioletom ste najbrž že veliko prebrali, a vseeno: tudi (ali še posebej) MX-5 poskrbi za fantastično  uživanja s tovrstnim avtomobilom. Čutiš naglo spremembo zunanje temperature, ko zapelješ s sonca v senco, čutiš otoplitev, ko zvečer zapelješ s podeželske ceste v mesto, slišiš ptice, ko pojejo, vonjaš pomladansko cvetenje flore, da, tudi gnojenje polj in tisto, kar spuščajo stari romunski tovornjaki skozi izpuh. A kar je pomembno: doživljaš naravo povsem drugače kot na katerikoli drug način in z vsemi čutili dosti bolj intenzivno.

Od 40 do 214 kilometrov v isti prestavi!

Tradicionalno sta v MX-5 na voljo dva motorja: prvi, šibkejši, za tiste, ki jih zanima zgolj prvi, pravkar opisani del, in drugi, zmogljivejši, za tiste, ki bi radi izkusili tudi športnost tako majhnega avtomobila, kar gre s prvim izjemno lepo skupaj. Tokrat MX-5 nima več tiste klasične vetrne mreže, kot jo poznamo – velike, ki se šopiri od enega do drugega boka za sedežema. Zdaj je nekaj majhnega le med varnostnimi loki. Krasno se sklada oblikovno, tudi aerodinamiko so močno dodelali, a vseeno ni čudeža. Pri 130 kilometrih na uro je dobro imeti kapo ali ruto.

A nazaj k motorju. V testni MX-5 je zmogljivejši od obeh in zmore 118 kilovatov, kar je za dobro tono več kot dovolj. Ne dovolj za udobno in lagodno vožnja; dovolj za tisto, čemu resnično lahko rečemo športno-dirkaška vožnja. Vleče od tisoč vrtljajev v minuti, in to tudi v 6. prestavi, ko je hitrost kakih 40 kilometrov na uro, in celo rahlo navkreber. Elastičnost je tako vrhunska: od 1.000 do 6.700, ko elektronika povsem nezaznavno prekine vžig, v 6. prestavi pa to pomeni od 40 do 214 kilometrov na uro, kolikor obljublja tovarna.

Preden postanete pogumni, se spoprijateljite z dobrim kleparjem

Lepa lastnost motorja je tudi, da lepo in zvezno, brez obotavljanja po pritisku na plin in pri vsakih vrtljajih lepo potegne. Šolski primer je tudi odličen menjalnik: prestavna razmerja so ravno pravšnja, pretikanje pa brezhibno natančno, z ravno prav upora ročice, s pravim odzivom ročice po vklopu prestave in z izjemno kratkimi ter natančnimi gibi.

Kot pravi roadster ima MX-5 še vedno pogon na zadnji kolesi in seveda je tam varuh z imenom ESP. Ta je skalibriran tako, da je na suhem pri športni vožnji lahko že precej zabavno, a tudi zelo hitro. Res je: z izklopljenim je počasneje, a je zabave dosti več. Je pa dobro imeti kakega dobrega kleparja v telefonskem imeniku.

Zadnji pogon? Že, že, a precej drugačen, kot ga poznate iz bavarskih ali švabskih izdelkov.

V nasprotju z marsikaterim drugim avtomobilom, ki mu tudi tu rečemo športen, se pri MX-5 zgodi zelo hitro: pritisneš gumb za stabilizacijski ESP in v hipu imaš na voljo cel paket športnosti, saj je tej mazdi športnost položena že v zibko. A je treba biti po izklopu stabilizacijskega sistema vseeno previden.

Kdor se lahko pohvali, da ima serijo 5 v malem prstu, bo tu naletel na drugačnega bika: kratko medosje, nizko težišče, spredaj sredinsko nameščen motor … Kombinacija drži, da skoraj ne moreš verjeti. A ko spusti … Takrat spusti do konca in malo nihalo se hitro postavi tako povprek, da (pogosto) tudi odličen volan ne more rešiti nastale situacije. Zato tisti nasvet o telefonski številki kleparja …

Tisti vse bolj redki, ki jim sama vožnja pomeni užitek, bodo na koncu v točki B neradi zlezli ven danes, jutri in vsak naslednji dan. A vedno pride neki konec in sledijo tri sekunde poveznjenja strehe prek glav, lezenja izpod volanskega obroča in zapuščanja danes morda najbolj prvinskega prizorišča uživaštva sožitja človeka, stroja in narave. Jutri je nov dan.