Lexus LFA

Superšportnik par excellence

Teorija, kako izdelati superšportni avtomobil, je v osnovi preprosta. Vse težke elemente je treba stlačiti med osi, kompakten desetvaljnik postaviti sredinsko (spredaj), pogon z menjalnikom zadaj in z monokok kokpitom zagotoviti togost in majhno maso. A v praksi se potem zaplete, še posebej če si japonski inženir, ki ne želi sprejeti kompromisov. Pri Lexusu so zato LFA-ja pripravljali skoraj desetletje, toda na koncu izdelali brezkompromisno vozilo, ki do stotice požene v dobrih treh sekundah, ki rohni kot formula ena, zavira, kot da bi odprl padalo, in se drži podlage kot štirikolesno gnani dirkalnik.

Trenutek resnice na dirkališču

Ko zapelješ na stezo Nordschleife se vsi ti podatki izgubijo v pišu za teboj in dobijo drugačno podobo, ki leze skozi oči v hlače. Na 22 kilometrih najbolj razgibane steze na svetu motor tuli s tako predirljivim glasom, da ti je hipoma jasno, da so ga začeli razvijati, ko je Toyota še dirkala v prvenstvu formule ena. In tudi vrti se s takšno hitrostjo, da mu komaj uspeš slediti z obvolansko ročico menjalnika. Robotiziran menjalnik sicer ni osupljivo hiter, a dela s takšno odločnostjo, da mu trenutka, ko prestavi in nas sune v hrbet ne moremo zameriti. Zavore, ki spredaj grizejo v skoraj štiri decimetrski ogljiko-keramičen kolut pa so tako razred zase.

Je to sploh lexus?

Lexusi so po definiciji nekoliko prestižnejši avtomobili, ki stavijo na hibridni pogon, predvsem limuzine, s katerimi pa vsaj v Evropi ne bomo vznemirjali "najstnic" ob cesti. LFA pa je raketa. Tako po zmogljivostih kot vgrajeni tehnologiji. Elektrika je v tem avtomobilu prisotna, a le zato, da zagotavlja nenehen vžig bencin goltajočega motorja in da napaja zelo sofisticirano armaturno ploščo. Zvok, cena in videz pa vznemirjajo skoraj vsakogar, ki je prerasel tricikle in poganjavčke. Zakaj so se Japonci odločili za tak odklon od svoje umirjene okoljevarstvene smeri, ni povsem jasno, so pa vsekakor s tem izdelkom, ki so ga skoraj v celoti razvijali in izdelali sami, pokazali, kaj znajo in zmorejo.

Dovršenost detajlov

Da je LFA pravi lexus, kažejo številni premišljeni detajli. Vzvratni ogledali sta, na primer, usmerjevalnika zraka v reže za zajem zraka, ki so v korist optimalni porazdelitvi mase skupaj s hladilniki nameščene za vrati. Podobno je, na primer, tudi s tekočino za čiščenje šip zelo nizko zadaj. Tudi v notranjosti je vse lično in dokaj udobno. Na sredini je mogoče najti tudi vrhunski avdiosistem, a ga ob zvoku niti ne petlitrskega desetvaljnika tako nihče ne posluša. Še kako prav pa pri vrtoglavih zmogljivostih pride dodatna zračna blazina, nameščena v varnostni pas. Pri trku sicer najbolj pomaga monokok konstrukcija kabine, pri preprečevanju le-tega pa poleg vozniškega znanja izklopljiva elektronika, ki ves čas preračunava parametre gibanja avtomobila in se po potrebi vmeša v zaviranje ali drsenje pogonskih koles.

Kot v space shuttlu

Nekaj posebnega je tudi armaturna plošča, ki je digitalno izrisana in se premika, medtem ko se sprehajamo po menijih s skoraj brezkončnimi nastavitvami in prikazi. Merilnik vrtljajev je digitalen in analogno izrisan. Lexusovi inženirji se radi pohvalijo, da je tako zato, ker analogni ne bi uspel slediti silovitemu pospeševanju, ki se ustavi šele pri 9.000 vrtljajih na minuto. V resnici pa je tako predvsem lažje narediti pregleden in vizualnih dodatkov poln prikazovalnik.

Nad 300 km/h nikomur ni lahko

Ker smo bili v Nemčiji, smo seveda izkoristili svoboden svet "autobahnov" in pognali japonski izstrelek čez tristotico. LFA je ob vsem tem ostajal popolnoma miren in dajal zanesljiv občutek. Presenetljivo je, kako se avtomobil, ki je skoraj dirkalnik, znajde v običajnem prometu grbinastih cest in po potrebi majhnih hitrosti. Tri stopnje motorne elektronike skupaj z enim najbolj sofisticiranih sistemov za nadzor stabilnosti avtomobila skrbijo, da je petsto šestdeset konjičev lahkotno obvladljivih v vseh razmerah. Seveda pa glede na velikost prtljažnika to ni avtomobil, s katerim bi se vozili po nakupe ali izlete. Ne, to je avtomobil, s katerim se peljemo na dirkališče.

Astronomska cena za "vesoljski" avtomobil

Cena ni majhna. Tretjina milijona pomeni, da je krepko dražji od primerljivo motoriziranih lamborghinijev ali ferrarijev, ob tem, da ima še slabši ugled in teoretično enake zmogljivosti. Toda vsi italijanski superšportniki počepnejo pred LFA-jem, ko pogledajo na štoparico na legendarnem dirkališču Nordschleife. Le redkokateri superšportnik se lahko meri s karbonsko zasnovo in tehnološkimi rešitvami LFA-ja. Če pogledamo s tega stališča, je LFA za tiste, ki si ga lahko privoščijo, poceni.

Ciril je hotel mimo, a ni smel ...

Videoposnetek je odličen prikaz superiornosti superšportnega LFA nad "le" športnim, a vseeno zelo hitrim in zmogljivim lexusom IS-F. V hitrejšem avtomobilu sedi Ciril Komotar, ki je po Nordschleife peljal prvič, v vozilu pred njim pa je volan vrtel Dani Clos, izkušen dirkač iz serije GP2. Iz posnetka je jasno razvidno, kako je moral Ciril nekoliko "šparati" z desno stopalko in zavirati prej, kot bi sicer. Ko se je na stezo podal brez "ovire", je krog prepeljal 33 sekund hitreje.