Honda crosstourer

Športno potovalni geni s terenskim imidžem

Crosstourer s polnim imenom VFR 1200 X izhaja iz športno potovalnega cestnega motocikla VFR 1200 F, le da je zdaj črko F na koncu imena zamenjala črka X. Toda v praksi je to povsem drug motocikel.

Ima sicer enak okvir in pogonski agregat, a s spremenjeno geometrijo višje postavljenega motocikla, daljšega medosja in spremenjenim značajem motorja, ki je še bolj uglajen, mirnejši in z veliko navora prav iz mirovanja.

Odličen na cesti, kjer poka od moči

Najimpresivnejša stvar je vsekakor pogonski agregat. VFR-kin 1200-kubični V4 agregat je povsem predelan za še večjo odzivnost v nižjem režimu delovanja in ima na račun tega tudi bistveno kar trideset kilovatov manj moči od "originala", a ko odpreš plin, ti vseeno vzame sapo.

Tega na terensko zasnovanem motociklu nismo navajeni, saj vleče iz najnižjega režima in brutalno pospešuje v višjih vrtljajih. Pod 4000 motornih vrtljajev celo omogoča relativno leno križarjenje, potem pa se motorju "odpelje", saj pred rdečim poljem v njem zarohni skoraj sto kilovatov. To morda za tako visoko postavljen motocikel ni najbolj smiselno, saj ovešen s torbami in prtljago ne mara hitrosti nad 200 km/h, je pa fino!

Tudi poraba za ta tip motocikla in za tako zmogljiv pogonski agregat ni previsoka, saj z dobrimi šestimi litri na našem testnem krogu ob dobrih 20 litrov veliki posodi za gorivo omogoča realen doseg 300 kilometrov.

Čeprav je terenski potovalnik, ni namenjen terenu

265 kilogramov suhe mase je veliko, med vožnjo se je sicer ne čuti, a v resen teren tega ne bomo hoteli pognati. Tudi položaj sedenja je nekoliko preveč nazaj za terensko rabo, ABS je neizklopljiv, predvsem pa so hodi vzmetenja le 15-centimetrski.

Ne, to ni terenski motocikel, čeprav ima platišča z naperami, spredaj dimenzij 19 palcev in profilirane gume. To je cestni motocikel s terenskim videzom in potovalnim položajem telesa. Seveda pa to ne pomeni, da ga vešč voznik ne more zapeljati na lažji teren, še posebej, ker je obut v dokaj profilirane gume.

Zato pa se na asfaltnih ovinkih odlično obnese. Kljub veliki masi se pelje lahkotno. Celotni sklop motor, menjalnik, kardan deluje zelo tekoče, brez pretresov in brez utrujanja voznika. Na avtocesti bi si želeli kanček več vetrne zaščite, zato bi raje posegli po večji šipici, ki jo je mogoče dokupiti.

Impresiven motocikel z neimpresivno elektroniko

Motocikel, ki je vsaj malo terenski, bi imel lahko dva programa delovanja motorne elektronike, vendar pri vsakdanji vožnji tega nismo pogrešali.

ABS deluje odlično, kot smo na Hondah navajeni, bilo bi pa smiselno, da je na terenskem potovalniku izklopljiv.

Pri tako veliki moči je elektronski nadzor zdrsa pogonskega kolesa skoraj nujen, še posebej na makadamu. Toda delovanje "traction controla" je kanček prepočasno, saj predolgo potrebuje, preden po posredovanju ponovno spusti polno moč motorja na kolo, tako da je v praksi bolje voziti z izklopljenim in izkoriščati zvezno naraščanje moči motocikla.

Je to japonski (BMW R1200) GS?

Ima kardan in kratek strešast prednji “blatnik”, tako da lahko spominja na GS-a, a niti približno ni njegova kopija. Nekatere tehnične rešitve GS-a so pač tako dobre, da bi jih bilo nesmiselno ne imeti.

Vozniško gledano je to precej drugačen motor, ki čeprav bo v trgovinah njegov konkurent, je v resnici povsem drugačnega značaja: je štirivaljni, zmogljivejši, težji, bolj cestno orientiran in glede na možnost dodatne opreme zaostaja.

Ja, mogoče si je omisliti crosstourerko z avtomatskim menjalnikom z dvojno sklopko, kar postavi tekmece precej nazaj, japonski inženirji napovedujejo tempomat, lahko bi razmislili tudi o drugačnem vzmetenju, vsekakor pa pogrešamo gretje ročk, ki bi moralo biti na takšnem motociklu serijsko.

Kaj pa drugi tekmeci?

Moto guzzi stelvio je bolj terenske zasnove, deloma tudi yamaha supertenere, oba sta dvovaljna in manj zmogljiva. Ducati multistrada 1200 S je še brutalnejša, a skoraj povsem cestna in bistveno dražja. Kawasaki versys 1000 je podobno cestne zasnove in športno-potovalnih genov, a cenejši in z manj zmogljivim in manj prijetnim vrstnim štirivaljnikom.