Ford mondeo karavan 2,0 TDCi powershift: razkrita skrivnost modrega ovala

V Evropi še novinec, v ZDA že veteran ...

O izredno vpadljivi pojavnosti smo pisali že pri testu limuzine, tudi pri karavanu velja, da proti zadnjemu delu oblikovni zanos pojenja in se po videzu močno približa predhodniku, ki ga je Ford lansiral pred dobrimi osmimi leti.

Tudi o kabini ste že brali: za začetek ne pozabite, da se v Evropi še zmeraj "novi" mondeo v ZDA pod imenom fusion vozi že dobra tri leta. Zamude ne zamerimo, a dejstvo je, da se nekje mora poznati – tokrat predvsem v kabini. Kakovostno je povprečna. In razumemo tudi, da so takšne "malenkosti", ki motijo Evropejce, posledica dejstva, da je mondeo v bolj ali manj enotni obliki in z bolj ali manj enotnimi materiali prisoten globalno. Azijcev, sploh pa Američanov takšen pristop ne moti.

Sicer zanimiva, pokončna razvrščenost nekaterih stikal sredinske konzole ne vpliva na dobro preglednost, vseeno pa se nismo mogli znebiti občutka, da ves videz konzole ni izrazito sodoben. Kakorkoli, občutek znotraj je vseeno prijeten.

Elektronska instrumentna plošča je osvežujoča a tudi zapletena

Delno elektronska instrumentna plošča deluje osvežujoče, zaslon med fizičnimi merilniki je velik, barven in dobro berljiv, a upravljanje menijev in podmenijev zahteva obilo privajanja.

Lažje je sodelovati z vmesnikom na sredinski konzoli. Ta je s preprost in razdeljen na štiri osnovne menije, ki na uvodni strani zavzemajo vsak svoj enakovreden del zaslona, občutljivega na dotik. Levo zgoraj telefonska povezava, levo spodaj medijski kotiček, desno zgoraj bližnjica do navigacijske naprave in desno spodaj do prilagajanja klimatske naprave. Izvrstno se odziva tudi na glasovno upravljanje, a le, če je jezik angleščina.

Prostora bo dovolj

Glede na razmeroma oster oblikovni značaj in Fordovo tradicionalno zavezanost dinamičnim voznikom smo namesto sicer udobnih foteljev spredaj (hvalimo prilagodljivost naslonjal za glavo) pričakovali malenkost več bočne opore, prekratek se nam je zdel tudi sedalni del.

Zadaj je prostora veliko za noge in glave, višjim voznikom priporočamo tehten razmislek o izbiri pomičnega panoramskega okna. Sicer odličen dodatek, ki lahko tudi najtemnejše kabine spremeni v svetle in prijetne, terja davek. Mehanizem in steklo pač zahtevata svoj prostor in centimetre ...

In ko smo že pri tradiciji in podrejenosti dinamičnim voznikom …

Skozi zavoje smo tokrat vozili z dvignjeno obrvjo. Komunikativno krmiljenje in udobje sta tradicionalno tudi tokrat jasno na strani voznika in potnikov, le tisti bolj dinamični del ni (več) tako izrazit, kot ga pomnimo.

Zadek vozila ostaja lahek in nagajiv kot prej, splošen občutek pripravljenosti, da osvoji ovinek za ovinkom, pa sta zadušila presenetljivo čezmerno nagibanje karoserije ter občasen občutek, da se podvozje namesto z iskanjem oprijema ukvarja z umirjanjem karoserije. K temu je pripomogel tudi dvosklopčni samodejni menjalnik, ki ga, da ne bo pomote, zaradi hitrosti pretikanja zobnikov in ležernega značaja absolutno priporočamo. Pogrešali smo le več odzivnosti ob izdajanju ukazov z obvolanskimi ročicami, oziroma malenkost več samoiniciativne športnosti.

Za konec še prtljažnik

Tokrat zgodba o litrih. Na voljo jih je od 488 do 525, odvisno od velikosti rezervnega kolesa. Testni avtomobil je bil opremljen z zasilnim rezervnim, zato je bilo litrov na voljo 500, oziroma celo dobrih 50 manj kot pri malenkost krajši prejšnji izvedbi prejšnje generacije. Presenetljivo. Večina segmentnih tekmecev se hvali z malo oziroma veliko večjimi številkami, kar pa v tem primeru ne pomeni pogube.

Lahko dostopna luknja pravilnih oblik v praksi ni razočarala, vase je sprejela vse, kar smo ji ponudili. Ekstremov se nismo šli, a menimo, da je razlika v praksi vendarle izrazitejša, ko se podre klop – takrat mondeo ponudi 1.585 litrov, številni tekmeci pa ponujajo tudi več kot 1.650 ali celo 1.700 litrov prostora.