Vožnja na sovoznikovem sedežu snežnega teptalca

Ponedeljek, dan pred kulturnim praznikom, ko si je kar nekaj Slovencev vzelo dopust in uživalo v podaljšanem koncu tedna. Vreme je bilo že nekaj dni enako. Sončno, brez oblačkov in prav spomladansko toplo. Vreme torej, ki iz hiš in stanovanj privabi ljudi na plano. Nekateri so si vzeli čas za dolg sprehod, nekateri so se podali v gore, najbolj pogumni na kolesa in motorje, nekateri pa na smučišča, ki so vabila s skorajda spomladansko smuko.

Pisarna vodje smučišča

Ob devetih zjutraj prispem na zgornjo postajo kabinske žičnice. Uslužbenec me napoti v prostore, kjer je nekaj pisarn in v eni izmed njih me pričaka vodja smučišča in vzdrževanja Anton Jerič. Po uvodnem pozdravu navržem nekaj o lepem vremenu, on pa se malce namršči in odvrne, da je vreme super za smučarje, njim pa povzroča hude glavobole. Jasno, sneg in visoke temperature ne gredo skupaj.

Ducat vzdrževalcev celotnega smučišča

Alojz Zupin, vodja strojnega parka, je tisti dan postal moj vodnik in mi takoj razkazal vladarje belih strmin. Na Krvavcu imajo devet snežnih teptalcev. Šest jih vzdržuje proge (od tega so trije opremljeni z vitli), dva sta namenjena intervencijam na žičnicah (v primeru popravil in reševanja) in sta opremljena z dvigaloma, eden pa ima nameščeno tovorno košaro za prevoz raznoraznega tovora. "Na smučišču nas dela dvanajst vzdrževalcev, šest na dan," pravi. Čez dan imajo ogromno dela z vzdrževanjem strojne opreme, ki je podvržena vsakodnevnim obremenitvam. Poleg tega je potrebno marsikaj postoriti tudi na samem smučišču in sistemu za zasneževanje. Dela pa ne mirujejo niti v dneh, ko na smučišču namesto snega poganja trava in se na njem pasejo krave.

Okrog štirih se prične akcija

Ob pol štirih pridejo na plato še preostali trije vozniki. Priprave na večerno delo stečejo. Še zadnjič preverijo stanje vsakega stroja posebej, Alojz jih seznani s stanjem prog in količino snega na njih in nato se nekateri lotijo še čiščenja vetrobranskih stekel. Zimsko sonce je ob tej uri in na tej višini namreč precej nizko, kar v kombinaciji z belo snežno odejo poskrbi za moteče bleščanje. Ura je deset do štirih. Akcija!

Brez težav v zasnežene strmine

Po petnajstminutnem postanku se v skupini zagrizejo v strmino. Prizor je kar nekako surrealističen. Ko takole z vrha opazuješ te stroje, kako brez najmanjšega napora pred seboj porivajo velike količine snega in razdrapano progo spreminjajo v gladko površino, kar ne moreš verjeti, da se vse skupaj odvija na precejšni zasneženi strmini. Če se izrazim malce bolj slikovito, vse skupaj je videti tako, kot bi na ravnini vozili po maslu.

V kabini je presenetljivo mirno

Nekaj hrupa je, a kljub temu da stroj grize takšne strmine in spotoma še narine nekaj kubičnih metrov snega pred seboj, ni slišati posebnega (glasnega) naprezanja dvanajstlitrskega stroja. Delovno okolje voznika pa bolj spominja na tisto v helikopterjih ali pa letalih. Gumbov in luči je na pretek in konzola, kjer so ti nameščeni, se vije okrog voznika. Vse krmiljenje poteka s hidravliko, ki poskrbi za nežno ravnanje z gosenicami, da te ne bi preveč razkopale snežne podlage. Kljub temu pa so ključnega pomena voznikove izkušnje. Njegova glava nenehno pogleduje zdaj levo, zdaj desno. Vse ima na očeh. Preverja kontrolne lučke, stanje sistema na zaslonu, v ogledalih stanje proge za njim, s premičnimi loputami usmerja sneg na pravo mesto, dviguje in spušča plug. Potem pa je tukaj še pletenica, na kateri je teptalec pripet. Alojz pravi, da moraš stalno preverjati, če je napeta, in če ni, pomeni, da si v težavah. V tem primeru se je verjetno strgala ali pa se je sidrišče preprosto vdalo pod obremenitvijo.

Z vitlom ni šale

Najbolj strme proge obdelujejo s pomočjo vitla (takrat so na teptalcu prižgane utripajoče luči), ki preprečuje, da bi teptalec zdrsel v dolino ali pa snežno podlago razkopal namesto pogladil. Mehansko je naprava zasnovana (pritrjena) tako, da teptalca pritiska k tlom, hkrati pa ga pomaga vleči po hribu navzgor (največja obremenitev sistema je štiri tone). Ob delu z vitlom pa se pojavi težava, o čemer sem se lahko prepričal na lastne oči. Pletenica je namreč v temi praktično neopazna in se prosto giblje po smučišču. Smučišče je v tistem času zaprto in gibanje po njem je prepovedano,a se še vedno najdejo sprehajalci, turni smučarji in sankači, ki se brezbrižno gibljejo po progah. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če vas v temi ujame pletenica, na katero je nekje daleč spodaj pripet trinajsttonski teptalec, voznik pa vas zaradi razdalje ne opazi? Pri nekaterih so opozorila voznika zalegla, dva junaka sta se pa vseeno našla, ki sta vse skupaj "preslišala". Na srečo se je končalo zgolj z zlomljenimi pohodnimi palicami in z obilno dozo strahu v kosteh.

Ob devetih je smučišče urejeno

Ob devetih je bila akcija zaključena, teptalci parkirani v garaži, mi pa smo sedeli v kabini gondole in se v temi spuščali v dolino. Če ponoči ne bo zapadel nov snega ali pa proge ne bodo »obdelali« turni smučarji, bodo teptalci mirovali do naslednjega popoldneva. V nasprotnem primeru pa se bodo na smučišče odpravili že naslednje jutro.

Tehnični podatki: