Staro BMW delavnico v Ljubljani prebudil futuristični i8 (foto)

Delavnica, dvorišče in spomini, ki so spet oživeli …

Na temnem nebu je že sijala polna luna, ko se je za starimi vrati, ki so se odprla v znak dobrodošlice, prižgala stara, rahlo utripajoča luč. Njena svetloba se je zlila z valom domače toplote, ki je prihajala iz peči na drva in ogrela notranjost stare avtomobilske garaže s štedilnikom, televizijskim sprejemnikom in starim orodjem. Prostor bi lahko zaječal pod težo vseh svojih spominov. Ravno tako dvorišče, ki bi znalo povedati toliko zgodb o tukajšnjih generacijah razposajenih otrok in možeh, ki so ta naslov na obrobju Ljubljane obiskovali pred več desetletji in tja v varstvo ter pregled vozili svoje avtomobile. To so bili BMW-ji stare šole in po 50 letih se je na ta naslov spet vrnil prav poseben BMW.

Vrnitev na kraj, kjer je nekoč že živel BMW. Tisti ljudski, in ne premium.

Takrat se je današnji bavarski magnat še bojeval za svojo plačilno sposobnost in še ni bil izdelovalec premium avtomobilov, kakršnega BMW poznamo danes. Na tem naslovu v Ljubljani pa je živel Franc Prezelj, ki je nudil eno prvih zasebnih servisnih delavnic za nemška vozila. Prostore, kjer danes na avtomobilsko preteklost še vedno spominjajo mehanični kanal, staro orodje, fotografije in debeli kataloški zvezki z navodili, so v 60. in 70. letih na popravila vozili avtomobile, kot je bil na primer BMW 700.

Med gosti, ki so svoj avtomobil zaupali ljubljanskemu mojstru, je bil med drugimi tudi direktor zagrebškega živalskega vrta. V lasti je imel prav omenjeni model BMW, ki je bil njihov prvi monokok avtomobil, za družbo pa je predstavljal pomemben dotok naročil in denarja. Tri in pol metra dolg avtomobil z motorjem v zadku, šlo je za nadgrajeni 700-kubični dvovaljnik z močjo do 30 kilovatov, je bil v poznih 60. letih srce motorizacije BMW. Prodali so jih 188 tisoč, se kot družba postavili na noge, privabili vlagatelje in s tem modelom tudi zapustili ponudbo "ljudskih" vozil.

Avtomobilska romantika in futurizem hibridnega športnika, ki dviga vrata, regenerira zavorno energijo in vozi tudi neslišno

Kontrast v mrzlem februarskem večeru na istem naslovu in tlakovcih, kjer je bil nekoč dom Avtomehanika Franca Prezlja in kjer avtomobilska delavnica v sklopu 200 let stare stanovanjske hiše še vedno močno spominja na romantični avtomobilski vsakdan naše preteklosti, ne bi mogel biti bolj očiten. Ko smo odstranili deske na betonskih tleh, zakurili peč in prižgali staro luč, je skozi dvojna vrata zapeljal novi BMW i8.

Romantična avtomehanična delavnica in popolni futurizem moderne avtomobilske industrije. Vrata so posrkala avtomobil, ki ima dvižna stranska vrata, ki navdušuje tako z zmogljivim hibridnim pogonskim sklopom 1,5-litrskega bencinskega trivaljnika in električnega motorja, a še precej bolj z napredno in lahko arhitekturno zasnovo prihodnosti.

Karbon in ogljikova vlakna so iz aerodinamično dodelanega navideznega superšportnika za relativno ljudsko ceno naredile avtomobil, ki pri sistemski moči 260 kilovatov, pospešku 4,4 sekunde do 100 kilometrov na uro, najvišji hitrosti 253 kilometrov na uro, vsakih sto kilometrov tudi pri polnem izkoristku vseeno porabi le dobrih devet litrov bencina. Tako kot model 700 tudi novi i8 odgovarja na izzive moderne avtomobilske industrije.

V delavnici je bil med obiskom le še duh nekdanjega mojstra mehanika

Kljub visokemu obisku iz Bavarske delavnica kljubuje zobu časa. Na lesenem pultu so čakali stari vijaki, veliki izvijači, kladiva, dvižni podstavki in stari sistem za merjenje kompresije motorja. Zdelo se je, kot bi zadnji BMW ta prostor zapustil šele včeraj.

Novi i8 je skozi vrata zapeljal neslišno, zgolj s pomočjo električne energije. Toda tam ni bil sam. V delavnici je živel tudi duh nekdanjega stanovalca in mehanika. Kot da bi ta namerno vse pustil na svojem mestu v pričakovanju vnovičnega obiska.

Avtomobile BMW je spoznal pri mojstru v Münchnu

Prvi resnejši stik s poklicem avtomehanika je dobil v začetku 60. let, ko se je za eno leto preselil v Nemčijo. Tam si je kruh služil pri serviserju vozil BMW blizu Münchna. Pobližje je spoznal tehnično plat avtomobilov in se priučil poklica. Dobil je tudi dostop do različnih tovarniških katalogov in orodja, ki jih je nato leta 1962 ob vrnitvi k družini prinesel s seboj in v Ljubljani odprl svoj avtomehanični servis. Pozneje se je odpravil tudi v Mlado Boleslav pri Pragi, kjer so ga usposobili še za servisiranje avtomobilov znamke Škoda, sam pa je svoje znanje uspešno prenesel še vsaj na deset svojih vajencev.

Njegov servis so obiskovali predvsem lastniki modelov 700 in isset, torej tistih nenavadnih BMW-jev z vrati na nosu vozila. To so bili gospodje različnih poklicev in narodnosti. Takrat je z njimi dejansko živela celotna družina. Kdor je pripeljal avtomobil na servis, je nemalokrat vstopil tudi skozi bližnji vhod v hišo, sedel za mizo in popil vsaj kavo. Ni bilo redko, da so gostje družinskega servisa ostali na kosilu žene Marte, se udeležili piknika na zelenici ob dvorišču, se medsebojno obiskovali in celo skupaj preživljali dopust.

Pri delu sta seveda pomagala tudi Prezljeva otroka, hči Andreja in sin Franci. Ko je njun oče opravljal generalna popravila motorja, sta posamezne dele na dvorišču prala z bencinom, mu pomagala sestavljati vozilo ali pa ga obuta v gumijaste škornje pred prevzemom strank vsaj pomagala čistiti.

Delavnico in dnevno sobo je ločila le ena stena

Zdaj je BMW i8 obudil te spomine. Pod njim je ponovno zazijala temna luknja nekoč nepogrešljivega avtomehaničnega kanala, slišalo se je več deset let staro orodje in tlakovci so zunaj sprejeli avtomobil, ki v prvi osebi razkošno prikazuje velik napredek avtomobilske tehnologije in ljudskega dojemanja avtomobilov.

Navsezadnje tudi družbe BMW, ki se je v času Prezljeve avtomehanične delavnice še borila za preživetje, danes pa z milijardnimi dobički uživa sloves najuspešnejše premium znamke avtomobilov na svetu. Navsezadnje je imel BMW konec 60. let zaposlenih še 20 tisoč, danes pa že več kot 110 tisoč ljudi.

Avtomehaničnih časov, ko so bile najpomembnejše predvsem dobro umerjene roke mojstra mehanika, so minili. Na stare družinske avtoservise, kjer je delavnico z dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico ločila le stena, spominjajo le še dokumenti, fotografije in pričevanja ljudi, ki so v takih avtoservisih preživeli svoje otroštvo.

Ostala pa je fascinacija ...

Da, človeku je ostalo naravno navdušenje nad tehnološko dovršenostjo avtomobila, pri katerem vseh podrobnosti ne moremo opaziti od daleč. Treba se mu je približati, se skloniti in počepniti. Videti vse tiste linije in podrobnosti, zaradi katerih so oblikovalci futurističnega priključitvenega hibrida ponoči nemirno spali in nestrpno čakali, da proizvod njihove lastne vizije zapelje na cesto. In da pripelje tudi na take kraje, kot je nekdanja avtomehanična delavnica vozil BMW v Ljubljani.

Zato bi i8 najbrž uspel razvneti srce enega od dveh glavnih junakov naše zgodbe, ki je kot zaljubljenec v avtomobile pri njih verjel tudi v iracionalno noto in tako nekoč, da bi si le lahko kupil rabljenega BMW 316 M, prodal celo družinski vikend. Prav to navdušenje nad oblikovanjem, tehnološko dovršenostjo je tisto, ki se skozi avtomobilsko evolucijo ne spreminja.

Forma se je spremenila, bistvo napredka ostaja enako.