S starodobnim minijem prek Alp

Zakaj s starim minijem?

Mini je ikona nekdanjega časa. Prvi pravi vozniško zanimiv majhen avtomobil, športnik, ki se je proslavil z zmago na reliju Monte Carlo. Avto, ki se danes zdi neuporabno majhen, a vendar avtomobil, ki ponuja pristno doživetje ceste, kot ga avtomobili z elektronskimi pomagali in veliko maso skorajda ne. Legendarni minijevski občutek gokarta smo se zato odločili preizkusiti na najbolj zavitih asfaltnih cestah, kar si jih je mogoče zamisliti – na alpskih prelazih.

Vseeno kje, pomembno je, da je zavito!

Kakšno pot izbrati na poti od najsevernejšega do najjužnejšega predela Alp, se je težko odločiti. Možnosti je na stotine in pravzaprav nobena ni slaba.

Mi smo izbrali eno od hitrejših in z dobrimi tisoč kilometri tudi eno najkrajših – prek Lihtenštajna in St. Bernarda do Milana in nato mimo Torina prek prelaza Montgenevre do idiličnega Briancona.

Tam smo si privoščili "obvoz" prek 2.109 m visokega prelaza Vars, ki se na severni strani ponaša s široko, zavito in odlično asfaltirano cesto, na drugi strani pa z ozko, grbinasto, bolj relistično podlago.

Stari ali novi mini?

Razlika v vozniškem veselju je v bistvu majhna, a je v filozofskem smislu velikanska. Novi mini ponuja več udobja, elektronskih pomagal, razvajanja s klimo in servom, česar v starem miniju seveda ne bomo našli. Novi se ponaša se z večjo močjo in pomočjo turbine, a tudi večjo maso. Je pa zato v starem miniju doživetje neposrednejše, pristnejše in večje, cesto doživljamo neposredno in to plačamo z bolečimi rokami, prepotenim hrbtom in seveda tudi manjšo aktivno in pasivno varnostjo. Vprašanje je, kaj nam pomeni več.