Od pasu navzdol hrom, a vseeno je postal odličen drifter

Podobne zgodbe nas vedno spomnijo na krhkost življenja in minljivost. Opomnijo nas, da se vse premalokrat zavedamo vsakdanjih trenutkov in da življenje pogosto jemljemo za samoumevno. A obenem nas navdušujoče pripovedi tistih, ki so nesrečno usodo sprejeli in na njej z veliko energije ter volje gradili svojo osebnost, prepričajo v moč človeškega duha.

"Če ne bi sprejel samega sebe, me tudi drugi ne bi!

Maximilian Sontacchi je bil pred sedmimi leti povsem običajen italijanski najstnik. Užival je v vožnji s svojim 125-kubičnim motociklom. Udeleževal se je tudi dirk. Toda nekega dne ga je na cesti pričakal nepreviden voznik. Sontacchi je imel vso varnostno opremo, a ko je trčil v avtomobil in s hrbtom pristal na varnostni ograji, se je zanj življenje povsem spremenilo.

V tisti nesreči, 25. julija 2005, je ostal hrom. Zlomljeni hrbtenjača in dvoje vretenc so ga prikovali na invalidski voziček. Rehabilitacija je trajala več let in sčasoma se je tudi Maximilian sprijaznil s svojo usodo in novim načinom življenja.

"Sprva se nisem maral gledati v ogledalu. Toda nato sem ugotovil, da če ne bom spoštoval samega sebe in se sprejel takšnega, kot sem, tega ne bodo storili niti drugi," se spominja danes 24-letni Italijan.

Drift nudi podobne užitke kot motor

Po končani rehabilitaciji je Sontacchi iskal pot nazaj do občutkov, ki so mu jih nekoč nudili motorji. Odkril je drift, enega cenejših avtomobilističnih športov. Potem ko se je še zaposlil kot receptor in sprejemnik na polikliniki blizu Padove, se je hotel prek drifta znebiti odvečne energije. Sam pravi, da je drift med avtomobilistični športi tisti, ki nudi podobne užitke kot motor. Obenem je tudi varen šport.

Za invalidske komande je odštel 7 tisoč evrov

Toda invalid ne more kar čez noč postati dirkač. V mednarodnem motošportu so bili redki posamezniki, ki so brez nog lahko dirkali. Med temi je bil najbolj znan Alex Zanardi, ki je brez nog zmagal tudi na dirki svetovnega prvenstva WTCC. A profesionalci so eno, zanesenjaški mladeniči pa nekaj drugega. Sontacchi je lahko prišel do svojega nissana, veliko težje pa si je privoščil predelavo za uporabo invalida.

"Vsi invalidi imamo podobno težavo. V Italiji, kakor tudi drugje v Evropi, so ustrezne komande izredno drage. Težko jih je tudi dobiti. Sam sem moral zanje odšteti sedem tisoč evrov. Bile so trikrat dražje od avtomobila," razlaga simpatični Italijan.

Ročica za plin v levi, zavora v desni roki

Ko smo ga na driftu v Logatcu opazovali z zunanje strani, ne bi rekli, da nissana vozi invalid. Drsel je natančno, suvereno in neustrašno. Pogled v notranjost je razkril drugo plat zgodbe. Sontacchi si je nogi privezal s trakom, vsa vožnja pa je bila popolnoma v domeni njegovih rok.

Med prsti leve roke je ves čas držal poseben vzvod, s katerim je dodajal in odvzemal plin. Žica je neposredno povezana z motorjem. Z desno roko je vrtel volanski obroč, poleg tega pa še pretikal prestave in zaviral. Da, na njegovi desni je posebna ročica, ki je mehansko povezana s stopalko za zavoro. Pred ročico menjalnika je še poseben senzor, ki zazna prst in stisne sklopko.

V dirkalniku pozabi na invalidski voziček

Sontacchi je priznal, da ima z rokami res veliko dela in da je vožnja podobna upravljanju s konzolo računalniške igrice. Delo rok mora biti zelo usklajeno.

"Zakaj dirkam? Zato, ker me to neznansko osrečuje," nam je povedal Italijan.

"Ko sedem v dirkalni avtomobil, sebe ne vidim več kot osebo z invalidskega vozička. V avtomobilu pozabim nanj. Tam sem povsem enakovreden drugim dirkačem. Te minute mi zato osebno zelo veliko pomenijo," je dodal.

Moje življenje je danes bolj polno kot pred nesrečo"

Sontacchi v Italiji tudi organizira tečaje drifta in poskuša dvigniti zavedanje pomena varnosti v vsakodnevnem prometu. Srečal se je z motociklistično legendo Lorisom Capirossijem, svojim idolom, ki ga je Maximilanova zgodba prav tako navdihnila.

"Po nesreči sem postal bolj zrel. Zdaj se ne obremenjujem več z vsakodnevnimi malenkostmi. S težavami, ki to dejansko niso. Spoznal sem, da lahko tudi z invalidskim vozičkom počnem skoraj vse. Danes je moje življenje bolj polno kot pred nesrečo," je v Logatcu svojo zgodbo sklenil Sontacchi.