Mladi Slovenci, ki služijo tisočake na velikih križarkah

Za pol leta zapustiti dom in oditi na drugi konec sveta?

Vsak, ki ga mika tovrstno delo, se takoj znajde v velikem precepu. To pač ni služba, ki bi bila od doma oddaljena morda sto kilometrov, temveč zaposlitev na drugem koncu sveta. Delovna pogodba traja pol leta in točno toliko časa ni mogoče videti družine in znancev.

"Delo na ladji je predvsem za tistega, ki je komunikativen, mu trdo delo ni tuje, ima rad potovanja in bi rad še privarčeval nekaj denarja," pravi Tanja Činč, le ena izmed Slovenk, ki je že izkusila delo na veliki turistični križarki.

Biti del malega mesta na vodi in prispevati podporo vse bolj cvetoči ponudbi turistične industrije, zahteva pravšnjo osebnost. Čeprav se na prvi pogled delo na turistični ladji, ki sredi zime v Sloveniji pluje v Karibskem otočju, zdi kot izpolnitev sanj, ima taka služba tudi svojo drugo plat.

Delovnik je dvakrat daljši kot pri klasični službi v Sloveniji, prostih dni oziroma ur je bore malo. Življenje in delo na ladji posameznika potisneta v brezčasen ritem celodnevnega delovnega rituala, večernih zabav in redkih priložnosti, da tudi sam doživi vrhunce turistične ponudbe oddaljenih krajev. Na primer potiska letalskih motorjev na znamenitem letališču na St. Maartenu, kjer največja letala pristajajo in vzletajo dobesedno prek glav kopalcev na bližnji plaži.

Poiskati agencijo, izpolniti formular, opraviti razgovor in čakati na klic

Velika ladja križarka je v poslovnem smislu razdeljena na dva dela. Prvega sestavljajo člani posadke, lastnik ladje pa določenim podjetjem odda v najem prostore za trgovine, savne in podobne storitvene dejavnosti. Ta podjetja nato na globalnem trgu iščejo mlado delovno silo, ki poskuša doseči čim boljše prodajne rezultate.

Slovenec, ki bi rad delal na križarki, mora na spletu poiskati eno izmed agencij, ki posredujejo tovrstna dela. Novinca bosta čakala razgovor in zdravniški pregled.

Če bo ustrezal določenemu profilu, ga bo nekaj tednov pozneje že čakalo mesto na eni izmed križark. Ker ladja ne miruje, mu ni potrebno prijaviti novega začasnega prebivališča.

Pogoji zaposlovanja se med posameznimi družbami razlikujejo. Najpogosteje si mora novinec letalsko karto do lokacije izplutja plačati sam in nato ob začetku dela predložiti določeno kavcijo. Če bo ustrezal delovnim normam in bo tudi sam zdržal začetno uvajanje, mu jo vrnejo in pozneje tudi povrnejo stroške potovanja.

V Sloveniji imamo le eno takšno agencijo, in sicer RIV v Kopru, precej več jih je na Hrvaškem.

Na dan je povprečno delala 16 ur

Ladijskemu novincu iz Slovenije najpogosteje ponudijo službo v eni izmed trgovin na križarki, strežbi, z nekaj sreče se lahko pridružijo fotografskim servisom, veliko težje se je prebiti do zaposlitve v recepciji.

Začetnikom so službe v trgovinah všeč, saj so te ob pristanku ladje v pristaniščih največkrat zaprte in takrat se lahko pridružijo turistom ob raziskovanju okolice.

"Do zdaj sem povprečno delala 16 ur dnevno. V tem času smo imeli slabo uro odmora za kosilo in dve uri odmora za večerjo," vtise z ladje razkriva Sonja Krese, ki je pred leti sprejela izziv in se prvič podala na ladjo, od takrat pa je opravila že štiri polletne pogodbe in o življenju na ladji tudi pisala blog.

Tedenski delovnik: 70 ur

Ena izmed mednarodnih agencij Starboard je imela v pogodbah tedensko količino dela omejeno na 70 ur. Zdaj so delovni urnik omejili na dan in ne več na teden.

"Delo na ladji zagotovo ni za vsakogar. Ampak dokler ne poskusiš, ne veš, kje so tvoje meje, kaj je zate sprejemljivo in kaj ne," dodaja Kresetova.

Marsikdo se na ladjo po prvi izkušnji ne vrne več, veliko se jih z navdušenjem poda na nove ladje in nova morja. V nadaljevanju ladijske kariere je razpon razpoložljivih zaposlitev širši, zaposleni imajo tudi več ugodnosti. Za marsikoga delo na ladji postane pravi način življenja.

"Ko sem prišla prvič na ladjo, sem bila takoj z vsemi drugimi prepuščena sama sebi. Takoj so me poslali v akcijo, ob sebi nisem imela nikogar za pomoč. Odpreti sem morala oči in se hitro učiti. Nato je bilo iz dneva v dan lažje in to izkušnjo, ki je bila zame enkratna, sem začela doživljati resnično pozitivno," se spominja Činčeva.

Življenjskih stroškov ni, zato je mogoče privarčevati lep znesek

Zaslužki torej precej nihajo, a bistvo je v varčevanju, saj zaposleni pol leta živijo skoraj brez stroškov.

"Za življenje ti teoretično ni treba zapraviti niti evra. Seveda, vedno si kaj kupiš in privoščiš, toda vse osnovne potrebe, torej hrano, pijačo in kabino za spanje, zaposlenim zagotovi družba. Ko sem delala sama, je bil zaslužek tudi neobdavčen, saj je ladja poslovala v mednarodnih vodah in je šlo dejansko za brezcarinsko območje," se spominja Činčeva.

"Ko sem bila doma, sem imela pri sebi vedno le kakih sto evrov. Po štirih opravljenih pogodbah na ladjah imam po dveh letih in pol na računu skoraj 30 tisoč evrov. Ali je mogoče toliko privarčevati doma? Ne vem, jaz nisem mogla," dodaja Sonja Krese.

Slovenci v družbi kolegov iz držav v razvoju

"Jaz sem delala dvakrat po pol leta in sem imela dovolj. Dolgoročno delo to za nekoga, ki bi imel rad urejeno klasično življenje, res ni. Je pa odlična izkušnja za vse mlade," je prepričana Činčeva.