promet
Četrtek, 15. 6. 2023, 22.38
10 mesecev, 3 tedne
Anže Albreht - utemeljitelj gibanja Reševalni pas
Slovenski gasilec, ki je v 10 letih spremenil vedenje voznikov #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,73
Njegov šprint po avtocesti v polni gasilni opremi, da bi izpred reševalnega gasilnega tovornjaka spodil avtomobile, se je pred desetimi leti dotaknil Slovencev. Sledilo je neizmerno veliko truda za ozaveščanje voznikov, na desettisoče razdeljenih nalepk, svoje so dodali tudi državne ustanove in Dars. Anže Albreht, preprost gasilec iz Logatca, je najzaslužnejši za danes večinoma zgleden reševalni pas na slovenskih avtocestah in hitrih cestah.
Pred desetimi leti je bil Anže Albreht v slovenski javnosti še neznan, a zato nič manj prizadeven in odločen gasilec-reševalec. Ko se je na primorski avtocesti zgodila prometna nesreča in njegov gasilni tovornjak zaradi gneče ni mogel do prizorišča trčenja, je Albreht skočil iz tovornjaka in v polni gasilni opremi tekel naprej ter s poti pred tovornjakom podil druga vozila.
"Bil sem resnično jezen, še danes se spomnim teh občutkov. Želel sem nekaj spremeniti," se danes spominja gasilec iz Logatca. Začel je ozaveščanje in gibanje Reševalni pas, povezal je različne državne ustanove, Dars in policijo, po njegovi zaslugi se je spremenil celo zakon. Danes se vozila na desnem pasu lahko umikajo na odstavni pas, prav tako je nesodelovanje pri reševalnem pasu postalo prometni prekršek. Enako velja tudi za avtomobile, ki reševalni pas izkoristijo sebi v prid.
Deset let pozneje so razmere na avtocestah in hitrih cestah, kjer veljajo pravila reševalnega pasu, veliko boljše. "Zadovoljen sem z napredkom, delo pa še ni končano," poudarja Albreht.
Kako se danes spomnite tistega dogodka pred desetimi leti in vsega, kar vam je uspelo v tem obdobju izboljšati?
Predvsem me veseli, da je med takratnim dogodkom in stanjem danes velika razlika. Ne le ob prometnih nesrečah, tudi ob fantomskih zastojih se vozniki pravilno odzovejo in vzpostavijo reševalni pas. Pred desetimi leti je bilo povsem drugače. Na skoraj nobeno prometno nesrečo se reševalci nismo mogli prebiti neovirano. Danes je stanje veliko boljše, čeprav se še vedno pojavljajo tudi izjeme. Vozniki reševalni pas tudi izkoriščajo, toda verjamem, da bo tega v prihodnje vse manj.
Kaj vas je takrat vodilo, da ste tako zagnano začeli ozaveščanje voznikov o pomenu reševalnega pasu? Po vaši zaslugi se je spremenila celo zakonodaja …
Že med tekom, tega ne bom pozabil, me je prevzela neka neizmerna jeza. Nisem mogel razumeti, zakaj se vozniki ne umaknejo in ne naredijo prostora za prehod reševalcev. Kmalu po tistem sem prosil na Darsu za sestanek in Zorin me je kmalu sprejel. Videl sem, da imajo moji sogovorniki posluh in da imajo tudi sami željo po akciji, ki bi jo vodil nekdo iz prvih bojnih linij.
Se je v tem času kje kaj zatikalo, ste zadovoljni s stanjem?
Še vedno nismo naredili vseh premikov, ki bi jih sam želel narediti. Želim si preventivnih napisov na svetlobnih portalih nad avtocestami, ki bi morali postati stalnica ob prometnih nesrečah. Nisem naletel na odpor ali večje težave pri pristojnih, čeprav je bilo ponekod potrebnega nekaj več prigovarjanja. Kmalu so vsi videli, da imam prav. Razdelili smo več kot 60 tisoč nalepk, ki jih ljudje še danes želijo.
Danes ob zastoju pogosto reševalni pas nastane zelo zgledno, drugič pa o njem ni ne duha ne sluha. Kje iskati razloge, da enkrat uspe, drugič ne?
Težko rečem, kdaj reševalni pas nastane in kdaj ne. Nimam recepta oziroma indica, zakaj občasno pas ne nastane. Žal nimamo številk, ki bi neposredno pokazale, koliko boljše je stanje z reševalnim pasom po desetih letih. Toda pogovori s kolegi reševalci potrjujejo, da so se razmere zelo izboljšale. Vsekakor se pa še nismo ustavili, vse skupaj lahko še izboljšamo.
Kakšne so izkušnje in prakse z reševalnim pasom v tujini?
Večina Evrope pozna reševalni pas na način, kot ga poznamo tudi v Sloveniji. Leva kolona se pomakne skrajno levo, desna pa na drugo stran cestišča. Nekaj manjših razlik med državami je. V Avstriji se je dovoljeno umakniti na odstavni pas, v Nemčiji, kjer so tudi avtoceste širše, pa ne. V Sloveniji reševalni pas ne služi svojemu namenu, če se vozniki desno ne umaknejo na odstavni pas. Omeniti moram žal Italijo, ki nima urejenega reševalnega pasu po sredini cestišča. Tudi zato so italijanski vozniki nato lahko v težavah v Sloveniji.
Bi lahko rekli, da so tudi tujci pogosto krivi, da reševalnega pasu ni ali da ga vozniki celo neupravičeno izkoriščajo sebi v prid?
Čredni nagon največkrat vpliva na to, ali je reševalni pas ustvarjen ali ne. Med tujci v vlogi tistega, ki pasu ne spoštujejo ali ga celo izkoriščajo, precejkrat vidimo Italijane, pa tudi Romune in Bolgare. Na vlado sem že poslal pobudo, da bi za primere izkoriščanja reševalnega pasu občutno povišali kazni in da bi se ta prekršek začelo obravnavati kot hujšega. Kdor izkoristi reševalni pas, ga lahko povsem blokira in povzroča ogromno slabe volje.
Verjetno so tudi vaši kolegi reševalci zadovoljni, da se je v teh desetih letih zgodilo toliko dobrega?
Zastoji so vsakodnevni, so naša stalnica in tako bo tudi v prihodnje. Reševalci, gasilci in policisti namenjajo veliko pohval. Nekaj težav pa je v Ljubljani, kjer so ljudje navado reševalnega pasu prenesli tudi na dvopasovne mestne vpadnice. Tam to ni zaželeno oziroma je celo nevarno. V mestu se vedno umikamo po načelu, da odprto pot pustimo odprto. Torej če je na levi strani deset vozil, na desni pa le eno, naj se torej to desno umakne levo in omogoči prosto pot. Ko govorimo o reševalnem pasu, vedno govorimo le o avtocestah in hitrih cestah.
