Sobota, 25. 5. 2019, 5.30
4 leta, 11 mesecev
33 let po največji jedrski nesreči
Izjemna pot: Slovenci s stoenkami v Černobil #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,79
15
Vsi trije avtomobili pred ostanki zabaviščnega parka, ki ni dočakal svojega odprtja.
Tri zastave 101 s slovenskimi registrskimi tablicami so se ob 33-letnici katastrofe v Černobilu odpravile na pot v Ukrajino in se tam zapeljale tudi v 30-kilometrski zaprt pas, vse do nekdanjega jedrskega reaktorja in v mesta, v katerih se je življenje ustavilo spomladi leta 1986.
V noči s 25. na 26. april leta 1986 je med rutinsko vajo v jedrski elektrarni Černobil prišlo do eksplozije enega izmed reaktorjev, ki je v ozračje nad velikim delom Evrope spustil velike količine nevarnih radioaktivnih snovi. Najbolj prizadeta so bila območja v bližini elektrarne. Kljub vsej izjemni tragediji ene od dveh največjih jedrskih nesreč (druga je japonska Fukušima), bi bile lahko posledice za življenje v Evropi brez vztrajnosti strokovnjakov, požrtvovalnih gasilcev, rudarjev in drugih delavcev pred 33 leti še mnogo hujše.
Tri stoenke s slovenskimi registrskimi tablicami proti Černobilu
Ideja o avtomobilskem izletu v ukrajinski Černobil se je trem Slovencem, vsi so člani Zastava kluba Slovenija, porodila spontano. Med člani je bila najprej sprejeta z zadržkom, vsi so ob omembi Černobila najprej pomislili na nevarnost sevanja in žalostno zgodbo tega kraja, toda nato so se vendarle odločili za skupno okrog štiri tisoč kilometrov dolgo pot prek Madžarske in dela Ukrajine proti Belorusiji.
Meris Čulić, Damir Horvat in Sašo Kukman so se usedli vsak v svojo zastavo 101 mediteran, izdelano med letoma 1979 in 1981. Dan po 33. obletnici černobilske jedrske nesreče so krenili iz Ljubljane, prevozili Slovenijo in nadaljevali proti prvemu načrtovanemu postanku v hotelu, oddaljenemu 850 kilometrov.
Celotna pot do Černobila in nazaj je bila dolga okrog štiri tisoč kilometrov.
Nekoč in zdaj na istem mestu.
Življenje v 30-kilometrskem pasu okrog nekdanje jedrske elektrarne se je ustavilo spomladi leta 1986.
Na meji kalašnikovi in porinjene stoenke v Ukrajino
"Na meji z Ukrajino sem prvič zunaj muzeja videl puško kalašnikov. Polno je bilo oboroženih vojakov in več kontrolnih točk. Znali smo jih omehčati in pri tem so pomagale nenačrtovane električne težave. Izpod armaturne plošče se je pokadil bel dim. Avtomobil sem v Ukrajino porinil, in to je vojake na meji precej zabavalo. Okvaro smo hitro našli in odpravili," se spominja Meris Čulić, eden izmed voznikov treh stoenk s slovenskimi registrskimi tablicami na poti v Černobil.
Prvo noč so prespali v ukrajinskem Užgorodu, drugo noč v Kijevu in sledilo je še zadnjih sto kilometrov vožnje proti ukrajinsko-beloruski meji. Kljub sivemu in deževnemu vremenu so zjutraj nadaljevali pot in spoznali lokalnega vodiča.
Po cestah skozi mesta duhov, v katerih se je življenje ustavilo spomladi leta 1986
Brez uradnega spremstva vstop v zaprto območje Černobila ni mogoč. Prva kontrolna točka je bila 30 kilometrov oddaljena od nekdanje jedrske elektrarne. Za njo se je odpirala cesta skozi območje duhov, kjer naseljevanje ne bo mogoče še vsaj 20 tisoč let.
Iz zdaj praznih vasi in mest so nekoč ljudje vstopili v evakuacijske avtobuse, češ da gredo na varno le za tri dni. Nikoli se niso vrnili. Tako, kot so konec aprila leta 1986 pustili svoje domove, so ostali nespremenjeni do zdaj. Tudi zabaviščni park v Pripjatu ni nikoli dočakal svojega odprtja. Skupno so s tega območja evakuirali okrog 336 tisoč ljudi.
Spomeniki prvim gasilcem in vsem požrtvovalnim "likvidatorjem"
"Ustavili smo se tudi pred lokalnim gasilskim domom, ki je v noči nesreče poslal v bitko z ognjem prvih 28 gasilcev. Tam zdaj stoji spomenik z napisom 'Tistim, ki so rešili svet'," je nadaljeval Čulić.
Ruševine nesreče so sprva poskušali počistiti z roboti, a jim je sevanje uničilo elektronska vezja. Zato so morali tja poslati več sto tisoč ljudi, tako imenovanih 'likvidatorjev', ki so naredili tisto, kar je bilo treba storiti za dobro človeštva.
Čulić priznava, da so med vrnitvijo proti Sloveniji premlevali številne misli in spomine na videne zapuščene stavbe v Pripjatu oziroma okolici černobilskega območja izključenja. Tudi fotografije treh slovenskih avtomobilov so zelo nazorne.
Utrinki s poti v Černobil:
15