Slovenec, ki je začel pisati zgodovino Hrvatov

Hrvaška si je v torek zagotovila nov nastop na velikem tekmovanju, ko je v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 s skupnim izidom 3:0 odpravila Turčijo. Za Hrvate bo nastop v Ukrajini in na Poljskem že sedmi v njihovi zgodovini. Ta je zelo bogata. Dvakrat so igrali v četrtfinalih evropskih prvenstev, leta 1998 osvojili bron na svetovnem prvenstvu, večino obdobja prebili v elitni deseterici lestvice Mednarodne nogometne zveze (FIFA), najvišje pa se na njej prebili celo do tretjega mesta. Spoštovanja vredni dosežki. Zgodba o uspehu hrvaškega reprezentančnega nogometa se je začela pred skorajda natanko 21 leti, 17. oktobra 1990, ko so Hrvati odigrali prvo mednarodno tekmo in v Zagrebu odpravili ZDA z 2:1. Ta tekma sicer ni bila uradna, a jo naši sosedje štejejo kot začetek reprezentančnega nogometa na članski ravni. Takrat je bil zraven tudi Gregor Židan. ''Takrat sem igral na Hrvaškem, za zagrebški Dinamo. V začetku mi je bilo predstavljeno, da bom igral za selekcijo hrvaških klubov. Ko pa sem prišel na zbor, sem hitro videl, da gre za hrvaško reprezentanco. S tem nisem imel težav. Odločil sem se, da bom igral. Slovenska reprezentanca takrat namreč še ni obstajala, sam pa sem pred tem dvakrat že nastopil v dresu Jugoslavije. Takrat se je počasi že videlo, da se bo naša skupna pot končala, zato sem sprejel izziv. Zame je bila to zanimiva izkušnja, zaradi katere mi ni bilo niti najmanj žal,'' se spominja nekdanji nogometaš, ki je v Sloveniji igral še v Olimpiji in v Mariboru, pri katerem je pustil globok pečat.

''Že od samega začetka je bilo čutiti poseben naboj. Za Hrvate je bila ta tekma zgodovinskega pomena. Hrvaška nogometna zveza takrat še sploh ni bila priznana s strani UEFA in FIFA, kolikor sem slišal pozneje, je bilo potrebno vse skupaj na hitro organizirati. Šlo je tudi za majhno prevaro. Organizacija tekme je bila zato problematična, a je Hrvatom uspelo. Zanimivo, na tej tekmi je bil delegat Rudi Zavrl, kar sem izvedel šele lani, ko smo vsi skupaj praznovali 20. obletnico tega dogodka. Ko sem bil povabljen na obletnico, sem začutil, koliko veliko ta tekma pomeni Hrvatom. Še 20 let pozneje je bilo čutiti velik čustveni naboj, ki ga Hrvati čutijo do te tekme. Ko so govorili o njej, so se kar naježili,'' razlaga danes 46-letni nekdanji nogometaš, ki je na tekmi v Maksimirju v igro vstopil v 71. minuti. ''Najbolj mi je v spominu ostalo to, da sem se poškodoval le pet minut po prihodu na igrišče. A ker na voljo ni bilo več menjav, sem moral stisniti zobe in zdržati do konca. Zmagali smo in po koncu tekme je bilo zelo veselo,'' se spominja.

Pozneje, ko se je izoblikovala tudi slovenska reprezentanca, za Hrvaško ni več igral. ''Potem so mi Hrvati tudi ponudili državljanstvo, imel sem vse pogoje, da bi ga dobil, a je medtem prišlo povabilo slovenske reprezentance, ki sem ga seveda takoj sprejel. Na prvi tekmi proti Hrvaški v Murski Soboti sicer nisem igral, saj me je z Dinamom čakal finale hrvaškega pokala, potem pa sem bil zraven,'' je še povedal Židan, ki se lahko pohvali z 19 nastopi v dresu Slovenije. Prva uradna tekma Slovenije je sicer tista proti Estoniji junija 1992, saj obračun s Hrvati v Fazaneriji 19. junija 1991 – Slovenija je izgubila z 0:1 -, ni bil uradnega značaja. NZS takrat namreč še ni bila priznana s strani UEFA in FIFA. ''Tukaj se vidi razlika med Slovenijo in Hrvaško. Medtem ko Hrvati tekmo z ZDA štejejo za uradno tekmo in so nanjo ponosni, se mi obračuna s Hrvati sramujemo. Takšni pač smo,'' pravi Židan, ki ni imel nobenih težav, ker je igral za Hrvaško in Slovenijo. Ne na eni in ne na drugi strani. ''Ne. Niti najmanj. Še danes me Hrvati, ko je kakšna obletnica, vselej povabijo. Imajo me za enakopravnega, pa čeprav sem odigral samo eno tekmo. Povabijo me tudi na vsako tekmo reprezentance,'' je še povedal Židan, ki še vedno z zanimanjem spremlja igre Hrvaške. ''V zadnjem letu in pol je bilo hrvaškim reprezentantom in predvsem njenemu selektorju zelo težko. Ni bilo pravih rezultatov, javnost je bila zelo kritična. Predvsem do selektorja, ki je moral prenašati marsikaj. A zadnji tekmi s Turčijo sta pokazali njihovo pravo vrednost. Hrvaška reprezentanca je zelo dobra in vselej nevarna. To je jasno,'' pravi naš sogovornik, ki pa si torkove tekme med Hrvaško in Turčijo v Maksimirju ni ogledal. Raje se je odpravil v Stožice in nudil podporo fantom Slaviše Stojanovića. ''Mislim, da si jo zaslužijo. Rade volje obiskujem tekme naše reprezentance in jih bom tudi v prihodnosti. Sem optimist,'' je pogovor zaključil eden izmed pomembnejših igralcev slovenskega reprezentančnega nogometa, ko si je ta začel utirati pot v samostojnost.