Matej Mohorič
Sobota, 18. 5. 2024, 4.10
2 tedna, 1 dan
Intervju z Matejem Mohoričem
Matej Mohorič se vrača: Poškodba ni bila tako grozna, kot je bila grozna sanacija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,78
Matej Mohorič se po poškodbi na Flandriji vrača na dirke. V začetku junija bo nastopil na neuradnem svetovnem prvenstvu v glavelu v ZDA.
"Poškodba v osnovi ni bila tako grozna, kot je bila grozna sanacija poškodbe. Šlo je za malo globljo ureznino pod komolcem, nič takšnega, potreboval bi le nekaj šivov, pa bi bila stvar urejena, ampak ker mi rane na urgenci v Belgiji niso najbolje oskrbeli, so se stvari zapletle. Izkazalo se je, da so v rano zašili še nekaj kamenčkov in umazanije, tako da se je rana zelo močno in zelo grdo vnela," je v pogovoru za Sportal o razsežnosti poškodbe, ki jo je staknil konec marca na Dirki po Flandriji, spregovoril Matej Mohorič. Pred njim sta dva pomembna dogodka, najprej kolesarska prireditev na Trsteniku za najmlajše, ki nosi njegovo ime (18. 5.), in 1. junija še nastop na neuradnem svetovnem prvenstvu v gravelu v ZDA, kjer bo prvič vozil v mavrični majici svetovnega prvaka.
Z Matejem Mohoričem (Bahrain-Victorious), smo se pogovarjali o okrevanju po poškodbi na Dirki po Flandriji, pripravah na neuradno svetovno prvenstvo na makadamu v Kanzasu v ZDA, kjer bo 1. junija vozil v mavrični majici svetovnega prvaka, programu v nadaljevanju sezone in sobotni prireditvi, 3. pokalu Mateja Mohoriča na Trsteniku, ki se je že močno veseli.
Po dolgem času ste znova v Sloveniji. Kaj vas je pripeljalo v domovino? Družina, sponzorske obveznosti, obisk kolesarske dirke za pokal Mateja Mohoriča na Trsteniku to soboto (18. 5.), kjer boste zagotovo najbolj zaželena oseba …?
Prišel sem zaradi sponzorskih obveznosti in kolesarskega dogodka na Trsteniku, ki se ga zelo veselim. Upam, da bo odličen. Še več se bo dogajalo kot v prejšnjih letih, pridejo tudi Čuki in Ribič Pepe, kar pomeni, da bo za animacijo najmlajših še bolje poskrbljeno in da bodo še lažje počakali na starejše, da odpeljejo svojo dirko. Upam, da bo tudi vreme zdržalo.
Zakaj vam je pomembno, da ste prisotni na taki dirki?
Zato ker se spomnim, koliko je meni, ko sem bil v kategoriji dečkov, pomenilo, da sem srečal koga, ki je bil v mojih mlajših letih uspešen v kolesarstvu, na primer Tadeja Valjavca, in vem, da to otrokom veliko pomeni. Verjamem, da v teh dneh vsi navijamo za Tadeja Pogačarja na Giru, tako da bo na Trsteniku še boljše kolesarsko vzdušje.
Mohorič z mladimi navijači.
Nazadnje ste dirkali konec marca na Dirki po Flandriji, kjer ste si poškodovali komolec in nato izpustili tudi svoj glavni cilj spomladanskega dela sezone, dirko Pariz–Roubaix. Za kako hudo poškodbo je šlo in kakšno je stanje danes?
Poškodba v osnovi ni bila tako grozna, kot je bila grozna sanacija poškodbe. Šlo je za malo globljo ureznino pod komolcem, nič takšnega, potreboval bi le nekaj šivov, pa bi bila stvar urejena, ampak ker mi rane na urgenci v Belgiji niso najbolje oskrbeli, so se stvari zapletle.
Izkazalo se je, da so v rano zašili še nekaj kamenčkov in umazanije, tako da se je rana zelo močno in zelo grdo vnela. To smo najprej poskušali reševati z antibiotiki, ampak se je po desetih dneh izkazalo, da je bilo umazanije precej več, kot smo si predstavljali, in se je rana, čeprav se je posušila, začela na novo odpirati, tako da sem moral še enkrat v bolnišnico na poseg, kjer so rano temeljito očistili in zašili. Ampak tako je, tudi to se lahko zgodi.
Za kako dolgo se je okrevanje podaljšalo?
Če bi bila rana že v osnovi dobro oskrbljena, bi to pomenilo dva dni brez kolesa, tako pa je trajalo precej dlje. Najprej 14 dni zdravljenja z antibiotiki, in ko se je rana začela odpirati, je do druge operacije minilo še dodatnih 14 dni, nato je bilo po drugi operaciji okrevanje hitrejše. Je pa res, da je prvotna rana potem postala večja, kot je bila v osnovi, in da sem v 14 dneh kar precej izgubil. Potem spet traja nekaj časa, da prideš na prejšnjo raven oziroma moraš spet začeti iz ničle.
Kako ste sprejeli dejstvo, da ste ostali brez priložnosti na dirki Pariz–Roubaix, ki ste jo poleg Flandrije postavili kot glavni cilj spomladanskega dela sezone?
Če za neki cilj štiri mesece garaš in se odrekaš ter ti je potem to zaradi zunanjega dejavnika odvzeto, si gotovo razočaran, vendar ne razmišljam preveč o tem, ne razglabljam o teh stvareh in ne tuhtam, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak se osredotočam na to, da bo naslednjič drugače in boljše.
Nisem še toliko star, sem pa vseeno dovolj star, da se zavedam, da so v življenju vedno vzponi in padci ter da je važno samo to, kako se lotevamo stvari takrat, ko nam gre dobro in tudi ko nam gre slabo. Seveda pa moraš sprejeti, da je včasih tudi dež in ni vedno samo sonce.
Ni pa me prizadelo, nisem zato bistveno slabše volje, ampak potrpežljivo delam in čakam, da se stvari postavijo na svoje mesto. Se pa v življenju pogosto zgodi, da kakšna stvar ne gre po načrtih.
Konec lanskega leta ste napovedali, da se boste junija udeležili neuradnega svetovnega prvenstva v gravelu v ZDA (Unbound gravel). To še drži?
Da, načrt ostaja.
Dan, ko boste spet oblekli mavrično majico svetovnega prvaka na makadamu?
Res je in tega dneva se veselim, priznam pa, da me preizkušnja navdaja z … Ne bom rekel, da s strahom, ker me ni strah, ampak s spoštovanjem.
Zavedam se, da se podajam v neznano, veliko bolj v neznano kot lani na svetovnem prvenstvu v Italiji. Tokratna dirka je dolga 200 milj oziroma 320 kilometrov, kar samo po sebi ni tako veliko, take dolžine smo vajeni že s ceste, je pa seveda velika razlika v podlagi in formatu dirke.
Dirka Milano–Sanremo ima podobno dolžino, a je razlika v tem, da tam 300 kilometrov prevoziš po cesti, si v glavnini dobro skrit v zavetrju in za prve kilometre po lepih širokih in gladkih cestah ne porabiš veliko energije. Tukaj pa bo cela trasa speljana po makadamu, kar pomeni, da moraš ves čas poganjati pedale, poleg tega je preizkušnja časovno precej daljša, kot sem vajen. Dirka običajno traja več kot sedem ur, povprečna moč, ki jo kolesar tam razvije, pa je relativno visoka za tak čas trajanja aktivnosti.
Za discipline gravel načrtno ne treniram, gre za povsem drugo naravo aktivnosti. Cestno kolesarstvo je precej eksplozivno, pa tudi sam sem znotraj cestnega kolesarstva specializiran za bolj intenzivne preizkušnje, nisem tisti, ki vozi cel dan na tempo, niti nisem specialist za skupni seštevek in za vzpone, ampak sem boljši v krajših vzponih, kjer je treba pet ali deset minut stisniti zobe, tukaj pa gre za to, kdo lahko v povprečju vozi hitreje čez celotno traso. Če boš pet minut odpeljal vrhunsko, ti to nič ne pomaga, saj te potem čaka še šest ur in 55 minut vožnje, kjer se ne moreš skriti, saj je na makadamu zavetrja bistveno manj kot na cesti.
Nisem prepričan, ali bom zmogel z najboljšimi do konca, mi pa to predstavlja poseben izziv. Zagotovo se bom potrudil, ker tudi sam želim vedeti, kako se sploh lahko spoprimem s tako traso.
Kot rečeno, se na to dirko načrtno ne pripravljam, ker je moj fokus povsem usmerjen v Dirko po Franciji. Trening za tako vrsto preizkušnje je enostavno preveč drugačen od tistega, ki ga potrebujem za Tour, še posebej za etape, ki so mi pisane na kožo. Me pa seveda zanima, kako se bo na koncu vse skupaj izšlo.
Mohorič je oktobra lani v Benečiji postal svetovni prvak v disciplini gravel.
Boste na prvenstvu lahko računali na podporo ekipe?
Seveda, imel bom popolno podporo ekipe, je pa duh Unbounda to, da gre za samooskrbno dirko, kjer je pomembno, da si čim bolj samozadosten.
Na trasi sta samo dve coni, kjer ti ekipa lahko pomaga, preda sveže bidone in hrano, in kjer ti lahko pomaga mehanik, ki popravi dele kolesa. Mislim, da kolesa v celoti ne smeš zamenjati. Tudi s tega vidika gre za povsem drugačno dirko, kot smo je vajeni, mi pa tudi zato predstavlja velik izziv. Tudi z vidika hidracije, na taki dirki moraš s seboj nositi ogromne količine tekočine, in podobno.
Kaj imate na programu za nadaljevanje sezone? Vas bomo videli na državnem prvenstvu?
Da, najprej me čaka dirka Po Sloveniji (12.–16. 6.), nato državno prvenstvo (20. 6. kronometer in 23. 6. cestna dirka), Dirka po Franciji (29. 6.–21. 7.), olimpijske igre, če bom seveda izbran v ekipo, Dirka po Poljski, Renewi dirka, Kanada, nato gravel dirka v Gironi ter še svetovno prvenstvo na cesti in v gravelu. Tak je načrt.
Se bo Jonas Vingegaard do Toura lahko optimalno pripravil?
Pričakujete, da se bosta Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel do Toura uspela sestaviti in optimalno pripraviti, vsaj na podlagi uradno znanih informacij o obsežnosti njunih poškodb?
Glede na to, kar je javno znano, mislim, da bo Remco na Touru zagotovo stoodstotno pripravljen, je pa res, da nisi stoodstoten, če nimaš toliko dirk v nogah, kot bi si želel.
Kar pa zadeva Jonasa, se bojim, da letos ne bo šlo na stotih odstotkih. Lahko da bo pripravljen in da je njegovih 95 odstotkov več kot pri večini ljudi sto odstotkov, mislim pa, da stoodstotno ne bo pripravljen. Če bo že tako, kot je bilo lani pri Tadeju, torej na 95 odstotkih, bo to veliko. Če se na Giru in v vmesnem obdobju do Toura nič ne zgodi, je zame Tadej zagotovo favorit številka ena tudi za zmago na Touru.
Preberite še:
