Sobota, 18. 5. 2024, 21.57
1 teden, 6 dni
Boštjan Udovič: Evtanazija? Ne, hvala!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,30
Glede "evtanazije" bomo 9. junija odgovarjali na vprašanje, ali smo za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Ko pišem to kolumno, še vedno čakam, kaj poreče ustavno sodišče o tem, da bi šli sočasno na četverni referendum in evropske volitve. Sam sicer temu nisem naklonjen, ker menim, da so referendumska vprašanja zelo zahtevna in zato terjajo dolgo in poglobljeno razpravo. A ne glede na moj pomislek se bomo 9. junija najverjetneje znašli pred petimi glasovalnimi lističi. In prav je, da se tudi glede vseh štirih tematik – tj. evropskih volitev in štirih referendumov – na tisti dan jasno opredelimo.
O posvetovalnem referendumu
Referendumi nasploh, še posebej pa posvetovalni, na Slovenskem na volišča nikoli ne pripeljejo velikega števila volivk in volivcev, saj se ti raje, kot da bi šli v nedeljo na referendum, odločajo, da dan preživijo v parkih ali kje na morju (no, včasih so jih tudi v nakupovalnih središčih).
To pa pomeni, da v takih primerih o tematikah, ki so na voljo za odločanje ljudstva, odločijo predvsem tisti, ki se teh glasovanj udeležijo. V takšnem kontekstu se je treba zavedati, da zato rezultati referendumov pogosto niso reprezentativni, predvsem pa redko zares odražajo voljo ljudi v naši domovini.
Če zgornje velja za vse referendume, v naši zgodovini pa predvsem za naknadne zakonodajne referendume, je pri posvetovalnih referendumih zadeva še toliko bolj kočljiva, saj dejansko posameznik ne ve zares, o čem glasuje. Ne verjamete? Poglejmo primer, ki se mi je zgodil včeraj.
Z gospodom, ki je pred kratkim srečal abrahama in sam zase pravi, da aktivno spremlja politiko, sva malce navzkriž vrgla nekaj besed o tem, kaj se dogaja v naši domovini. Med pogovorom je dejal, da bo šel junija na referendume, ker nasprotuje "zakonu, da bi bila 'trava' dostopna mladoletnim". Ko sem ga vprašal, kje je to prebral oz. kje je dobil informacijo, da bo "trava" dostopna mladoletnim, je povedal, da mu je to povedal neki drugi sosed, njemu pa neki drugi sosed. Telefonček, skratka.
Gospoda sem pomiril, da ga parlament povprašuje le o mnenju o rekreativni uporabi konoplje ter da ni še nobenega zakona, ampak da bo zakon spisan šele po tem, ko bodo znani rezultati referenduma. In da obstaja možnost, da bomo potem o tej tematiki ponovno glasovali na referendumu.
Na referendumu o konoplji bosta pred volivci dve vprašanji: Ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene? In ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?
Premeril me je, kakor grobar meri svojega varovanca … Nato je zamahnil z roko in dejal, da če pa to še ni zakon in ne bo zadeval njegovih otrok, na referendum zdaj ne bo šel, ker nima časa. In da bo raje šel potem, če/ko bo zakon sprejet.
Še danes mi je žal, da sem bil z njim preveč iskren, kajti verjetno sem s tem znižal volilno udeležbo 9. junija.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo
3. člen naše ustave pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Eden od mojih cenjenih profesorjev na fakulteti se je občasno, ko nam je predaval, porogljivo nasmehnil, da ni točno jasno, kaj je s tem členom v ustavi želela določiti ustavodajna skupščina – to, da je v Sloveniji oblast v rokah ljudstva, ali to, da je ljudstvo v rokah oblasti.
Seveda ustave ne gre brati črkobralsko (čeprav jo premnogi tako berejo), a vendarle je ta nerodni zapis lahko tudi ilustracija tega, kdo v Sloveniji komu zares vlada.
To se pokaže tudi pri vprašanju referendumov, ki so vsekakor smiselni in je prav, da obstajajo, ne vem pa, ali je prav, da oblast odločitve, o katerih bi morali stališče zavzemati strokovnjaki in nas prepričati o najboljši rešitvi, da v roke nam – državljanom in državljankam Slovenije –, ki v mnogih primerih za to nismo usposobljeni.
Strinjam se, da je prav, da se nam za zahtevne in dalekosežne posledice omogoči možnost soodločanja. Toda preden soodločamo, je primerno, da slišimo utemeljene in znanstveno podprte argumente (z) vseh strani. Pri tem pa je prav, da se naslonimo na strokovnjake in manj na politike. Zadnji namreč – kar smo v vsaj enem primeru videli tudi v zadnjem tednu – svojo "zaskrbljenost" izražajo morda tudi zgolj zato, da nagajajo drugi strani.
A vrnimo se k vsebini, k štirim referendumskim vprašanjem. Seveda zato, da ne bom flancal v prazno.
O preferenčnem glasu na volitvah
Zanima me, koliko od vas ve, da bomo, če bo ustavno sodišče to dopustilo, junija oddali glas tudi o tem, ali naj se po zgledu volitev v Evropski parlament tudi pri volitvah v državni zbor bolj upošteva preferenčni glas – glas za določenega posameznika. To bi pomenilo, da bi volivci na državnozborskih volitvah dobili dodatno orožje v boju proti strankarskim računicam, saj bi dejansko podprli predvsem kandidata, manj ali zgolj posredno pa bi podprli njegovo politično stranko.
A v tem odločanju se skriva tudi trik, saj referendumsko vprašanje 9. junija ne pove natančno, ali bi šlo v primeru uzakonitve preferenčnega glasu na državnozborskih volitvah za absolutni ali relativni preferenčni glas (zadeva je kompleksna, a da malo poenostavim - Absolutni preferenčni glas pomeni, da se ukinejo volilni okraji in se voli kandidata, stranka pa dobi glas s tem posredno. Relativni je, da se voli stranko, nato pa kandidata. Ta je lahko obvezni ali neobvezni.)
Torej, recimo, da sem za absolutni preferenčni glas (kar bi gotovo zapletlo volitve v državni zbor) in bom na referendumu 9. junija obkrožil "DA". In kaj če bo potem zakonodajalec uvedel relativni preferenčni glas? Me je prinesel okoli ali je bila moja referendumska volja upoštevana?
Bomo na naslednjih volitvah v državni zbor imeli že na voljo "preferenčni glas"?
To so dileme, ki se mi odpirajo ob dokaj nedorečenih referendumskih vprašanjih, glede katerih se bom moral izreči 9. junija. Sam bom sicer, upajoč, da me zakonodajalec razume, da želim absolutni preferenčni glas, obkrožil "DA", in upal, da bo moja volja spoštovana.
Pretekli zakonodajni postopki niso v prid moji naivnosti. A upanje umre zadnje.
Kriva je trava, da nisva več ta prava …
No, če mi je pri referendumu o preferenčnem glasu vsaj približno jasno, o čem naj bi glasoval, mi pri dveh (!) referendumskih vprašanjih o "travi" ni prav nič jasno. Zakonodajalec me namreč sprašuje dvoje: ali podpiram "gojenje in predelovanje konoplje v medicinske namene" in ali podpiram "gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo".
Glede na to, da nisem nikoli imel potrebe ne po enem ne po drugem, se mi zdita vprašanji neumestni oz. nevredni mojega časa. A hiter sprehod ob obrežju Ljubljanice (pa verjetno še kje drugje) pokaže, da je predvsem drugo vprašanje še bolj nesmiselno kot prvo.
Naj ilustriram: pred dvema tednoma sem se v zgodnjih večernih urah odpravljal po opravkih na Prešer'ca. Strumno sem stopal po Bregu, ko sem od zadaj skoraj podrl dva uniformirana gospoda, ki sta se sprehajala po tem istem obrežju. Zastal mi je dih, upočasnil sem korak … in v tem trenutku se je nekje od spodaj pritajil tisti značilen vonj po "travi".
Zanimalo me je, kaj bosta porekla uniformiranca, kajti če sem jaz to zavohal, sta tudi onadva, a zgodilo se ni nič. Kaj to pomeni? Da via facti posedovanje in uporaba "trave" za omejeno osebno rabo že dolgo nista kriminalizirana in tudi prekršek ne. Pravno že morda ni skladno z zakoni in pravili, a družbeno je sprejemljivo in ga zato (najverjetneje) preganjamo le v omejenem dosegu.
In če se vrnem k izhodišču: 9. junija bo zakonodajalec želel od mene, da se izrečem glede njegovih dveh vprašanj v zvezi s to tematiko, o kateri vem zelo malo oz. skorajda nič. Po inerciji bi človek rekel, da bom potem "ZA", saj bom podprl le pravno uskladitev tega, kar se v družbi dogaja.
A danes težko povem. Tudi zato, ker razprave in soočenja argumentov o tej tematiki še ni. Tudi to, kar sem prebral, me ne prepriča ne v eno ne v drugo stran. Tako da ne vem, kako bom glasoval. Morda celo ne bom. Vprašajte me 10. junija.
Evtanazija? Ne, hvala!
Če smo čisto pošteni, referendum 9. junija ne bo referendum o evtanaziji, kot temu pojavu radi "ljubkovalno" rečemo, ampak o "pomoči pri prostovoljnem končanju življenja". No, ali gre za bistveno razliko ali le za evfemistično pojmovanje enega in drugega, prepuščam bralcu.
A kar me pri tem vprašanju moti, poleg (zamejenosti) mojih (ideoloških) prepričanj o svetosti življenja, je nedorečenost vprašanja. Ni namreč jasno, kdo naj bi to "pomoč" zagotovil. Naj bi bili to zdravniki? In če da, jim bomo dali možnost ugovora vesti? Ali svojci? Morda bolnik sam? Fajmošter? Veliko vprašanj je trenutno na pladnju, odgovorov pa skoraj nič.
Da me ne boste imeli za brezčutneža ali nekoga, ki uživa v trpljenju ljudi. A–a. Ne bo šlo. Vsaj v mojem primeru ne. A sočasno osebno v tej nedorečenosti in pojmovni zmedi ter nejasnosti tega, kaj me zakonodajalec sploh sprašuje, ne morem privoliti v relativno pojmovanje življenja.
Morda sem ideološko zaslepljen, ampak mislim, da bi se morali namesto o evtanaziji najprej pogovarjati o paliativi. O pomoči tistim, ki umirajo. O pomoči in načinu, da jim lajšamo bolečine. In da ustvarjamo pogoje, da so čim dlje doma, med svojimi najbližjimi oziroma, kot je rada poudarjala blagopokojna Manca Košir, da "dajemo življenje dnevom", zdravnikom pa prepustimo, da dodajajo "dni življenju".
Žal pa smo kot družba in civilizacija smrt odrinili iz svojih vsakdanov. In to nas danes tepe. Namesto na parah človek zdaj leži v poslovilni (bognedaj reči mrliški!) vežici, pospešili smo kulturo upepeljevanja umrlih, tudi z izgovori večje higiene in varčevanja s prostorom na pokopališčih, prvi november namesto tihega spomina postaja vse bolj javna prireditev, ponekod tudi s pleskavicami in sladkorno peno na pokopališčih. A to vse ni nič drugega kot bežanje od smrti in zavedanja, da je to edina stvar, ki ji ne uidemo.
In zato vem, kako bom na tem referendumu glasoval. Proti bom. Ne iz brezčutnosti do tistih, ki trpijo, ampak predvsem zato, da bomo, ker smo ljudje s svojimi sanjami, željami in potrebami, kot pravi Sveti Pavel, "svoj boj izbojevali, tek dokončali in vero ohranili" (2 Timoteju 4, 7). Nenujno vero v tega ali onega boga, lahko tudi vero vase, v ljubezen, dobroto, vero v svoja dobra dela in … v sočloveka.
No, kako boste pa 9. junija na vseh referendumih glasovali vi?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
