Nedelja, 19. 5. 2024, 18.40
1 teden, 6 dni
Intervju, Žiga Lin Hočevar
Žiga Lin Hočevar, novi čudežni deček slovenskega športa #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,22
Žiga Lin Hočevar, šele 16-letni kajakaš in kanuist na divjih vodah, se je s svojimi uspehi močno zapisal na zemljevid slovenskega športa, potem ko je v Tacnu postal dvakratni evropski prvak. V pogovoru je večkrat poudaril svoje družinske člane, a ko je omenil svojega očeta, so ga premagale solze.
Kako bi ocenili današnji dan?
Danes je bil tudi objektivno uspešen dan. Najboljši možen dan zame. Tega si tudi v sanjah nisem mislil. To je neverjetno. Ne vem, če bom kdaj ponovil kaj takšnega. Postal sem dvakratni članski evropski prvak, ostal sem brez besed.
Kakšna je pot do takšnega uspeha?
Ko sem moral letos pozimi iti na tek, moral sem preteči 20 ali 25 kilometrov v mrazu in dežju, sem si rekel, za evropsko prvenstvo se splača delati. Na začetku leta sem si zapisal cilje in piše: medalja na evropskem prvenstvu. Mogoče sem si želel prav takšno. Morda sem malo bolj računal na ekipno medaljo, ampak to je res neverjetno. Letos sem si želel, da bi mi enkrat uspelo tudi pri članih. Predvsem sem si želel, da bi bil enkrat mladinski evropski prvak. Zdaj sem postal članski in to je res neverjetno. Kot rečejo: "Moraš biti dovolj nor, da verjameš, da je mogoče." Očitno sem.
Luka Božič, Žiga Lin Hočevar, Benjamin Savšek so zmagali tudi v ekipnih vožnjah.
V soboto ste dejali, da ste s četrtim mestom v kajaku letvico postavili dovolj visoko. Ali niste verjeli, da bi lahko izboljšali četrto mesto?
Res je. Tudi veliko vprašanj je bilo, kaj mi je bolj všeč – kajak ali kanu. V soboto sem letvico postavil tako visoko, da sem želel malo lagati in reči, da je to kajak. Zato, ker nisem želel razočarati, ampak vsi vemo, da je kanu tisti, kjer sem jaz zares zelo dober. Zdaj sem očitno pokazal, da sem najboljši v Evropi.
Kako ste sicer doživljali finalno vožnjo?
V finalu je bilo zelo, zelo stresno. Sam pri sebi sem vedel, da si želim medaljo. To, da imam zdaj naslov evropskega prvaka, je neverjetno. Danes nisem šel na progo, da bi bil četrti ali peti. Želel sem si imeti medaljo in zato je bil tudi pritisk tako velik. Bili so domači navijači, vsi so prišli, še vzgojitelj iz vrtca je prišel in nisem jih želel razočarati. In upam, da jih nisem.
Ste po prihodu v cilj že vedeli, da je dovolj za medaljo?
Pogledal sem čas in videl, da je 90 sekund … Zelo sem upal, da bo dovolj, ampak nisem si upal tega priznati, ker nisem želel biti razočaran. Sestra mi je potem dejala: "Če to ni medalja, sem jaz papež." Gor sta bila Benjamin Savšek in Luka Božič, prvi in drugi kanuist sveta. Če si koga ne želiš imeti na vrhu, sta ona dva. Očitno sem res dobro odpeljal.
Kaj se vam zdi, da je odločalo na progi?
Težko rečem, kaj je odločilo. Morda imam kakšno bolezen in sem malo nor. Sam pri sebi si mislim, da je to mogoče in da sem tega sposoben. Po pravici povedano sem res samozavesten. Mislim, da je odločalo to, da sem verjel v to in da sem se res dobro pripravil. Lani na mladinskem svetovnem prvenstvu sem bil res pripravljen, zdaj pa sem naredil vse. Tudi moderno tehniko, ki si jo je moj oče izmislil 30 let nazaj in so ga potem "zrezali" trenerji. Morda je zaradi tega izgubil kakšno medaljo, ampak to je predal name. Bolj je on zaslužen kot jaz.
Kaj vam je oče rekel po tekmi?
Čestital mi je, objel me je … Pravzaprav se ne spominjam prav dobro, spominjam se samo, kako sem stopil na stopničko.
Tudi mama Tanja igra zelo pomembno vlogo.
Koliko pomeni, da ste že dan pred tem nastopili v kajaku?
Očitno je bilo v redu. Sam imam celo raje, da dan pred tem ne tekmujem, ker privarčuješ veliko energije. To sta dve disciplini. To je tako, kot gre Tadej Pogačar na Giro in Tour. To je dvojna doza in zanj ni prednost. No, to morate vprašati njega.
Nekdaj ste bili tudi hokejski vratar, ste si že takrat želeli vedno zmagati?
Sam od sebe vedno pričakujem medalje, naslove … Seveda, tudi s čim drugim, ampak s tem sem najbolj zadovoljen. Tukaj mi zelo pomaga tudi moja mami, ki je športna psihologinja. Delava vaje za dihanje in priprave na tekmo. Tudi ona me zna vedno zelo dobro umiriti in mi povedati prave besede. Kot sem že rekel, to ni samo moja medalja.
S sestro Evo Alino sta zelo povezana.
Torej se v družini prava ekipa?
Da, res je tako. Za zdaj še ne potrebujem zunanjega psihologa. Mami me je naučila tisto, kar moram narediti pred tekmo. Da se lepo umirim in na ta način malo bolje prenašam pritisk. Kar se tiče moje sestre Eve, brez nje verjetno ne bi niti veslal. Čisto vsaka desetinka, ki sem jo danes pridobil na vodi, je tudi zaradi nje. Letos sva skupaj zelo veliko trenirala, tako da se ji ne morem dovolj zahvaliti.
Še ne dolgo nazaj si imel prioritete v mladinski konkurenci, se je z današnjim dnem to kaj spremenilo?
Mislim, da se bo v naslednjih dneh spremenilo, ko bom dojel, kaj se je zgodilo. Vseeno si še želim, da bi na mladinskem svetovnem prvenstvu pokazal tisto, kar bi rad. Mislim, da vsi vemo, da bi lahko zmagal, če pokažem tisto, kar znam. Tam bomo vsi dobro pripravljeni in nikogar ne smeš odpisati. Ne bo lahko.
Preberite še:
